Delčki razstave: Pablo Picasso – Keramika med leti 1947 in 1971

Pablo Picasso in keramika med leti 1947 do 1971
Med počitnicami je leta 1946 v majhnem obmorskem mestecu Golfe Juan na Azurni obali Picasso obiskal vsakoletno razstavo keramike v Vallaurisu. Vasica Vallauris je bila od rimskih časov pa vse tja do dvajsetih let prejšnjega stoletja znana kot največji proizvajalec keramike na širšem območju sedanje Francije.
Picassovo pozornost je pritegnila predvsem serija keramik, nastalih na posestvu Madoura. Še isti dan sta mu zakonca Ramié, lastnika posestva, ki je v tistih časih delovalo kot ogromna manufaktura za proizvodnjo lokalne keramike, razkazala svoje prostore. Med ogledom je Picasso skoraj v igri oblikoval tri glinene predmete. Čez dobro leto, ko se je vrnil v Madouro, so ga na njegovo presenečenje še vedno čakali tam. Sodelovanje je bilo neizbežno. Picasso je v Madouri dobil prostore in do leta 1971 zasnoval še eno ogromno umetniško produkcijo in pridobil novo ljubezen do umetnosti, ki mu je bila do takrat neznana.
Keramiko je ustvarjal spontano in igrivo. Drugače kot pri grafičnem opusu, kjer je ostajal v »črno-belem« svetu, je s keramiko odkrival široke palete barv.
Keramika je mnogokrat dojeta kot obrt, in ne umetnost. V Picassovem svetu so vaze, vrči, krožniki, keramične ploščice in drugi predmeti, ki jih je oblikoval in poslikal, dobili razsežnost platna. Z občutkom lahkotnosti, s katerim je zasnoval že svoje slike, je raziskoval tudi vsak posamični keramični objekt. Hkrati pa je vanje posegal z drzno obdelavo materiala. Zabaval se je v igri dekoracije in forme posameznih keramičnih stvaritev. Vsak izdelek posebej je bil zanj eksperiment. Gospa Ramié ga je nenehno opozarjala, da se morajo taki nespametni eksperimenti ponesrečiti, če ne prej, pa pri žganju. Vendar je kasneje sama priznala, da ji je skoraj vsakokrat dokazal, da zmore reči, ki bi bile vsakemu drugemu nemogoče.
Keramike na tej razstavi zato lahko gledate kot proizvod obojega, kot skulpture ali slike.
Igrivo, a tehnično pod budnim očesom gospe Suzanne Ramié, je dela namenoma popačil in preoblikoval. Vaza z ročaji je pod njegovimi prsti dobila dimenzijo ženskega telesa, ročaj je nenadoma postal nos ali turban, vrč za vodo je dobil obliko ribe itd. Za oblikovanje reliefnih površin je uporabljal nekonvencionalna orodja, kot so nož ali različni kuhinjski pripomočki. Prevladujoča tema Picassove keramike so postali človeški obraz, ribe, koze, ptiči, tihožitja, mitološke zgodbe z bajeslovnimi bitji, kot sta kentaver in favn. Tako kot v prejšnjih obdobjih je tudi pri keramičnem opusu prisotna tematika bikoborb in toreadorjev, plešočih ženskih teles, nimf in podob iz obmorskega mediteranskega življenja.
Po obdobju intenzivnega dela s keramiko se je Pablo Picasso kot izkušen grafik kmalu začel poigravati z idejo o reprodukciji keramičnih del. Skupaj z zakoncema Ramié je iznašel metodo, po kateri je nastal opus, imenovan Edicija Picasso (Editions Picasso). Te keramike so obkrožile svet. Za vas smo si jih ogledali tudi mi.
(besedilo povzeto po Galeriji Deva Puri)