Pred dnevi sem se ujel, kako takrat, ko naj bi počival, še vedno nekam hitim. Nekako v stilu ‘moram še to, moram še ono …’ Čuden občutek. Kot bi bil čas, namenjen počitku, nepovratno izgubljen. Po drugi strani pa je ta občutek lahko prav ozaveščajoč. Ko si sam v vlogi opazovalca, lahko opaziš lasten nemir, ki ga pred tem nisi zaznal. Posledično je tukaj tudi priložnost, da vzpostaviš ustrezno distanco do njega in, kar je še najpomembnejše, nekaj spremeniš.
Verjamem, da za večino verjetno kar velja, da je hitenje zaščitni znak današnjega časa. Še posebej je to izpostavljeno v prednovoletnem decembru, ko je potrebno nakupiti, obiskati, pripraviti, speči …. Zanimivo je, da je predbožično obdobje v resnici čas, ko naj bi prevladoval tako notranji, kot zunanji mir. Čas, ko naj bi se človek bolj zazrl vase in se morda bolj povezal z lastnimi duhovnimi globinami. Ravno nasprotno od tega, kar običajno doživljamo. In paradoksno je, da te hitenje najbolj oropa ravno tistega, zaradi česar hitiš. Hitiš, da bi imel več časa zase. A tudi ko ga imaš, nekam hitiš, če ne drugače, v svojih mislih. Posledično se na površju lahko zdi, da je življenje polno in bogato, v notranjosti pa je prisotno tiho nezadovoljstvo in nemir. Ker je preprosto preveč vsega. Preveč dogodkov, da bi uspel o njih razmisliti, jih ponotranjiti, notranje predelati. Nek kitajski rek je v tem smislu zelo poučen: “Kdor želi biti povsod – ni nikjer.”
Zato ni nič slabega, če kdaj preprosto obsediš. Brez ‘norenja’ v razumu, brez storilnostnih ciljev, brez pritiskov, kaj vse moram še napraviti … Svet ne bo iztiril in se bo nekaj časa normalno vrtel tudi brez nas. Le drugačen se nam bo morda zdel. Manj stresen. Italijanski pregovor pravi: »Mirna reka ima cvetoče obale.« Naj bo to razmišljanje povabilo k bolj notranje ozaveščenemu in umirjenemu decembru. Veliko več bomo imeli od tega, sicer prelepega, obdobja.