Na nezgodni oddelek so pripeljali triletno deklico, njeno mater, policista, pričo in voznika avtomobila. Očitno se je deklica igrala na cesti, ko jo je voznik povozil. Voznik je čutil, da so kolesa zapeljala čez deklico in je bil ves iz sebe. nesrečo so videli štirje odrasli. Zdravnik je pregledal deklico in dejal, da z njo ni nič narobe. Tudi trije rentgenski posnetki so pokazali, da je vse prav, ampak deklica ni bila pri zavesti. Ko se je postopno prebujala iz omedlevice, je pogledala mamo in vprašala: Kje je moški v dolgem belem plašču?« Zdravnik je stopil naprej, deklica pa je dejala: »Ne, moški v dolgem belem plašču, ki me je pobral, ko so kolesa avtomobila zapeljala čezme.«
To je ena številnih življenjskih zgodb, v katerih se ob neposredni nevarnosti pojavi neznana oseba in pomaga, pogosto ne da bi spregovorila, in nato izgine. Mnogi ljudje take osebe doživijo kot angele.
Izkušnje z angeli nekoč in danes
Angeli so že dolgo del človekovega življenja. V velikih monoteističnih religijah se pojavljajo kot poslanci božje dobre sile, predstavljene v podobi krilatega človeka. Pogosto jih omenjata Stara in Nova zaveza. Najbolj znano krščansko angelsko prikazovanje je bržkone Gabrijelovo devici Mariji, z oznanjenjem, da bo rodila sina in ga imenovala Jezus. Tudi Koran in hinduistični spisi govorijo o angelih; zasledimo jih tudi v grški mitologiji ter v Babilonu in starem Egiptu. V vseh religijah imajo podobno vlogo: so posredniki med »nebesi« in »zemljo«, med bogom in ljudmi. Marsikdo jih zato še danes povezuje s cerkvijo in religijo.
Vendar se v sodobnem času večina angelskih izkušenj ne dogaja v ozkih religioznih okoliščinah. Ob različnih vsakdanjih, ‘posvetnih’ težavah vstopajo angelska bitja tiho in nevsiljivo v naša življenja. Tudi veliko sodobnih t. i. »komunikatorjev z angeli« deluje laično, v povezavi z novodobno duhovnostjo. Pisan mozaik sodobnih angelskih izkušenj se vse bolj odmika od tradicionalnih predstav o njih.
Nekateri zatrjujejo, da smo prav zdaj v tretjem velikem valu stikov z angeli. Prvi naj bi se bil zgodil v biblijskih časih, ko so se angeli prikazovali le nekaterim posameznikom prerokom in voditeljem. Drugi val je sledil v srednjem veku, ko so angeli obiskovali samo svetnike in vidce. V tretjem valu, ki naj bi se bil zacel ob koncu 18. stoletja in še vedno traja, pa angeli skušajo doseči čim več ljudi. Od nekdaj pa so navdihovali umetnike (mnoge pesnike, na primer Danteja, Hafisa, BIakea, Rilkeja, glasbenike in seveda mnoge slikarje).
Danes vse več »navadnih« ljudi, vernih ali nevernih, govori o »nakljucnih« srečanjih in stikih z angeli. Marsikdo je tudi prepričan, da ima svojega angela varuha in se celo obrača nanj s prošnjo za varstvo in pomoč. Tudi medijsko znane osebnosti se opogumijo in spregovorijo (kot na primer operni pevec L. Pavarotti in rokovski zvezdnik C. Santana).
Plemeniti pomočniki v človeški podobi
Nekoč so angeli prihajali prenašat ljudem sporočila upanja, svarila in spodbude ter jim pomagali ob hudi življenjski stiski ali so jih obvarovali smrti. Tudi danes je tako. Nesebično priskočijo na pomoč ob pravem času in na pravem kraju. Pomagajo v trenutkih, ko človek potrebuje praktično pomoč in ga zavarujejo pred usodno nesrečo. Pomirijo in potolažijo ga, ko je prestrašen in osamljen. Dajejo moč za spopad z boleznijo in zdravijo. Navzočnost angelskih bitij, kjer koli se že pojavijo, pomirja. Vse to so zelo pozitivna in navdihujoča doživetja. Ganljiva, topla, spodbudna. Prav takšnih izkušenj je danes čedalje več.
»Ko je bi! moj prijatelj, danes odrasel moški in bančnik, star osem let, je bil nekega dne sam doma in začel seje igrati z zelo ostrim novim orodjem. Škarje so se spodmaknile in globoko se je urezal v prst. Bolečina. Zagledal je belino kosti, potem pa je bila kri povsod. Tedaj je pozvonilo. Roka je povil v brisačo in odprl vrata. Bila je medicinska sestra v beli uniform, spraševala ga je, ali so njegovi starši doma. Vstopi!a je, mu očistila rano, povila roko in odšla. Nikoli se ni vrnila. Nikoli tudi ni izvedel, zakaj je v resnici prišla. Šele zdaj po štiridesetih letih je spoznal, kako čudno je bilo to srečanje. Ali je bil to angel, ki mu je prišel na pomoč, ko je bil čisto sam doma? «
E. Heathcote iz Velike Britanije je kot diplomantka teologije želela raziskati srečanja z angeli, zato je objavila oglase v časnikih in verskih revijah in v njih prosila za pričevanje ljudi z angelskimi izkušnjami. Odzvalo se jih je precej; oglasili so se večinoma kristjani in ateisti, vendar tudi judje, muslimani in hindujci. Ugotovila je, da imajo ljudje različnih kultur in veroizpovedi enake izkušnje z angeli in skupne vzorce razlage: doživljajo jih kot posebna, človeku podobna plemenita bitja, ki kažejo nadnaravne moči in pomagajo v življenjskih težavah. S krili ali brez njih, marsikdaj kot svetleča bitja, včasih nevidna. Preden se je lotila te raziskave,je sama dvomila o obstoju angelov. Ko pa je prihajalo vedno več pisem z neverjetnimi in hkrati prepričljivimi zgodbami, je začela verjeti ljudem, ki pravijo, da so angele doživeli. Zase pravi, da zdaj res verjame, da angeli obstajajo.
Sodobnih pričevanj o izkušnjah z angeli je veliko, prihajajo predvsem iz zahodne Evrope in ZDA, polagoma pa tudi iz vzhodne Evrope. Sodeč po raziskavah v Veliki Britaniji in ZDA, 33 odstotkov ljudi doživi podobno nenavadno angelsko izkušnjo, 70 odstotkov pa jih verjame v obstoj angelov. (V Sloveniji podobnih raziskav za zdaj ni zaslediti.) Mnogi ljudje. ko se spominjajo »naključij« v svojem življenju. prepoznajo v njih »nekaj drugega«, neko zavetništvo ali pomiritev ravno ob pravem času. Ljudje le stežka verjamejo v nekaj, česar ne izkusijo. Zato je najverjetnejše, da se angelska srečanja dogajajo redno in da jih je še veliko več, kakor jih je za zdaj znanih. Večina ljudi se najbrž odloči, da o tem ne bo pripovedovala v javnosti, ker se ne želijo izpostavljati. Tako meni tudi Američanka. W. Anderson, ki je napisala že dvanajst knjig o srečanjih z angeli. K temu jo je spodbudila izkušnja njenega sina.
Neke mrzle noči na božično-novoletne praznike je sin s prijateljema potoval domov. Pot je bila dolga, avto pa se je pokvaril in obstal sredi zapuščenih koruznih polj. Tisto noč je zmrznilo kar nekaj ljudi, temperature so bile globok pod ničlo in gotovo bi se enako zgodilo tudi tem fantom. Vendar se je v samotni podeželski pokrajini »od nikoder« pojavil kamion vlačilec, privezal avto in fante varno pripeljal domov. Ko so izstopili iz avta, so najprej hitro stekli do hišnih vrat povedat, da je z njimi vse v redu. Ko pa so se obrnili, da bi se rešitelju zahvalili in mu plačali, ni bilo več ne voznika ne kamiona. Njegovih kolesnic v snegu pa tudi ne! Tudi zvoka odhajajočega vozila v tihi noči niso slišali. Andersenovi se je zdela ta zgodba še posebno očarljiva, kajti istemu dogodku so bile priča kar tri osebe. Šlo je za izreden položaj: na cesti ni bilo nikogar, sploh pa ne reševalnega vozila, na cestišču ni bilo kolesnic rešiteljevega vozila, in seveda – med rešenimi je bil njen sin!
Sočutje v različnih podobah
Posebnost sodobnih angelskih izkušenj je, da se lahko z angelom sreča kdor koli, kadar koli, kjer koli, ko je to zanj potrebno. Zato so okoliščine angelskih srečanj zelo raznovrstne: kolikor življenjskih položajev, v katerih je potrebna pomoč, toliko različnih angelskih posegov.
Pilota z majhnim letalom sta zašla v meglo, pristati pa nista mogla. Nenadoma sta po zvočniku zaslišala glas, ki ju je usmerjal navzdol do majhnega letališča. Ubogala sta in varno pristala. Ko sta izstopila iz letala, sta ugotovila, da je letališče zaprto ter da na njem ni nikogar v službi! Se več: letela sta zunaj smeri, na kateri bi lahko z njima navezalo stik katero koli drugo letališče.
Kot v svoji raziskavi ugotavlja E. Heathcote, se z angeli se srečujejo ljudje vseh starosti, največ jih je starih od 36 do 55 let (44 odstotkov) ter med 18 in 35 let (25 odstotkov). Torej v obdobju, ko smo najdejavnejši in se moramo spoprijeti z največ preizkušnjami.
Tudi podobe angelov so zelo različne: angeli so lahko objektivni (fizične pojave) ali so opazni kot subjektivne izkušnje, ko je čutiti le njihovo navzočnost, vsem pa je skupno, da imajo človeško podobo ali vsaj silhueto, navadno lepo, in da skušajo pomagati. Lahko se prikažejo kot presojna svetleča bitja ali svetlobne silhuete, velikokrat v belem, s krili ali brez njih. Nekateri ljudje čutijo zgolj njihovo sveto navzočnost in moč. Ali pa
slišijo le zvok »plahutanja perutnic«. Drugi (telepatsko) prejmejo sporočila in nasvete. Pojavljanje angelov lahko spremljata nežna nebeška glasba ali blagodejna svetloba. Nekateri doživijo angelsko navzočnost kot nepojasnjen sladek vonj, zaznajo dotik peruti ali objem nevidnih rok.
Starejša ženska, sicer ateistka, je pisala: Ni ji bilo do tega, da bi šla v posteljo, potem ko ji je umrl mož. Zelo ga je pogrešala. Nenadoma pa je videla in čutila, da se njena pernica spreminja v dvoje tolažečih rok, podobnih angelskim krilom.
Angelsko bitje je imelo krila v 26 odstotkov vseh srečanj. Zakaj krila? Krila so simbol objema, varnosti, topline in sočutja. In tudi »nebeškosti«: osvoboditve od »zemeljskih« naravnih zakonov (gravitacije) in materialnosti.
Marsikdo se sprašuje, zakaj se angelska bitja pojavljajo v tako različnih oblikah. Izkušnje so zgovorne: angelska bitja prihajajo v obliki, ki jo lahko sprejmemo in prenesemo. To priča ne le o inteligentni prilagodljivosti teh bitij, temveč tudi o njihovem globokem razumevanju in sočutju do ljudi.
Znamenja dobrega
Za ljudi z bolj materialističnim pogledom na svet so že pričevanja tistih, ki so bili deležni angelske pomoči, pravi intelektualno-čustveni izziv. Spodbujajo jih, naj odprejo razum srcu – njegovemu globljemu in pretanjenemu vedenju, da lahko začutijo tudi notranjo dimenzijo življenja, ki razumu ni dostopna.
Za duhovne iskalce srečanja z angeli niso nič čudnega. Vzradostijo jih, ker so bodisi o tem že brali ali pa imajo podobne izkušnje sami, pa so ta pričevanja vedno znova posebna spodbuda. Spodbuda, da čim bolj vključijo energije srčnega središča (čakre anahata) v svoje življenje in delujejo po zgledu angelskih bitij: sočutno in inteligentno, razumevajoče in odgovorno. (Kajti človeški razum po inerciji rad deluje tako, da ko kaj izve, že hlasta za novim in več, še preden tisto informacijo prekvasi v življenjsko prakso. Človeški ego pa se rad že po nekaj poduhovljenih izkušnjah zagleda vase in »spi na lovorikah«.)
Angelska srečanja sijejo za vse ljudi in nas spodbujajo, naj se učimo prositi za pomoč – zase in za druge. Kajti prositi za pomoč ni znamenje šibkosti, temveč znamenje moči: zaupanja v dobro, živosti, odprtosti, sožitja.
Lepota teh izkušenj je za vse – tiste, ki jih doživimo, in one, ki o tem le prebirajo ali poslušajo – navdihujoče sporočilo o posebni dobri, ljubeči navzočnosti in milosti. Navzočnosti, ki ni nekaj brezosebno-energijskega (četudi prijetnega), temveč je še kako osebna in intimna. Saj se odziva na naše resnične stiske in četudi ne prosimo za pomoč zavestno, prihaja vsakomur naproti tako, kot je zanj primemo ter prinaša nov, svež navdih, željo po bolj poduhovljenem življenju. V današnjem svetu, ki ga duši prevlada materialistično-tekmovalno- vasezagledane-individualistične zavesti, morda lahko prepoznamo v angelskem posredovanju nekakšno »novodobno oznanjenje«, da bog se živi in da se kako skrbi za nas. Kot je nekoč zapisal E. Swedenborg: »Ne verjemite mi zaradi samega dejstva, … da sem se sporazumeval z angeli. Verjemite, ker … vam bode vaša vest in intuitivni občutki povedali vse, če boste pazljivo poslušali njihove glasove.«
(Zgodbe so navedene iz del avtoric J. W Anderson., S.Burnham in E. Heathcote.)