Duhovno iskanje je potovanje brez razdalje. Potuješ od tam, kjer si prav zdaj, tja, kjer si že ves čas. Od nevednosti k spoznanju, kajti storiš le to, da prvikrat vidiš, kar že ves čas gledaš. (Anthony de Mello: Žabja molitev)
Na dogodke, ki se nas globlje dotaknejo, se včasih odzovemo na način, ki preseneti celo nas same. V takih trenutkih se zavemo, da pravzaprav vemo in doumemo več in globlje, kot imamo ‘zapisano’ v možganih.
Človek se kot notranje bitje zaveda globljih razsežnosti Življenja, mnogo mnogo bolj, kot se je sposoben zavedati v fizičnih možganih. Človekova energijska zgradba pa preprosto ne omogoča, da bi se objektivno in subjektivno zavedali dogajanja na subtilnejših ravneh. Zakaj je tako?
Eden od razlogov je načelo postopnosti. V njem je skrita globoka modrost. Utrinki luči vedenja so namreč dragoceni, ko jih doumemo v fizični zavesti in jih z lastnim trudom vtkemo v svojo življenjski nazor. To so konkretni gradniki na duhovni poti.
V človekovem etrskem telesu to postopnost zagotavlja posebna etrska membrana, ki ji pravimo etrska bariera. Gre za gosto mrežo nadijev (energijskih kanalov) v predelu glave, v področju etrskih možganov. Njena naloga je zaščitna, saj deluje kot izolacijska plast, ki onemogoča prehod impulzov iz astralne ravni in višjih ravni v fizične možgane. S čutilom vida pa je povezana še ena bariera in sicer na etrski mrežnici oči (nekakšna etrska siva mrena), ki preprečuje etrski vid – zaznavanje oblik in različnih pranskih tokov na etru.
Bariera se lahko natrga in prepušča astralne vsebine pri ljudeh, ki so odvisni od mamil, alkohola, če človek doživi močan čustven zlom ali psihično zboli. Vzrok torej ni duhovna rast, temveč fizična substanca oz. intenziven čustven vrtinec, ki poškoduje etrsko strukturo. Kot taka pa ne more več opravljati svoje varovalne vloge. V človekovo fizično zavest vdrejo astralne vsebine in oblike, človek pa ne zmore več ločevati med objektivno fizično in objektivno-subjektivno astralno resničnostjo.
Zanimivo je, da se v zgodnjem otroštvu odvija proces ‘zlepljanja’ fizičnega in astralnega telesa, pri ostarelih pa proces rahljanja zlepljenosti fizičnega in astralnega telesa.
Duhovna evolucija pomeni širjenje zavedanja in posledično rahljanje bariere, ki bo prepuščala več in več notranje luči, od globljih prepoznanj pa vse do videnja dogajanja na notranjih ravneh. Kolikor dozorevamo in se učimo skozi izkušnje, v skladu z zakonom karme, toliko notranje resničnosti proseva skozi bariero. Vse torej ob pravem času. Kar pa ne pomeni, da se samo prepustimo, pa bo prišlo, ko bo prišlo. Potrebno je namreč vzpostaviti ubrano stanje v svoji avri, da se bo notranja luč lahko ‘pripela’, prizemljila.
Bariera se tanjša, ko redno meditiramo. Z usmerjeno, ponotranjeno pozornostjo gradimo most, spajamo fizično in notranjo realnost. Ob redni meditaciji (ali še preden začnemo z njo) se naravno pojavi tudi potreba po bolj urejenem fizičnem življenju, ki nas bo podpiral pri našem zaznavanju subtilnejših svetov. Poskrbimo za ustrezen ritem aktivnosti in počitka, dovolj svežega zraka (sončne prane), ustrezno prehrano. Dobrodejne so energijske vaje, za katere čutimo, da nas harmonizirajo.
Poleg višanja vibracije samega etrskega telesa pa je pomembna tudi naša čustvena in mentalna naravnanost. Poiščimo ustrezen način čustvene sprostitve (narava deluje zdravilno) in preverimo svoj miselni okvir: kako razmišljamo, koliko naših misli se vrti okoli fizičnega, materialnega sveta, koliko smo odprti za širši pogled na svet ali vsaj dopuščamo možnost, da življenje ni omejeno samo na pojavno plat. Temeljni okultni zakon namreč pravi, da energija sledi misli. Ko je misel kot vibracija zadosti organizirana, stabilna in osredotočena, dobi moč, da usmerja energije, ki so manj organizirane.
Sama meditacija prefinjuje vsa tri naša energijska telesa: etrsko, astralno in mentalno ter seveda vpliva tudi na fizično telo. Potujemo v tišino onkraj misli in čustev, kajti v tej tišini se lahko poraja notranja zaznava. Kasneje, ko se zaznave vtisnejo v naš um, pa je pomembna pravilna interpretacija – da torej pravilno doumemo, dojamemo notranje razsežnosti. To pa je možno, če je vibracija naše avre ustrezna. Pa smo spet pri prefinjevanju in harmonizaciji svojega avričnega polja. To je namreč ključnega pomena, da ne popačimo zaznave ali ji dodamo del svojega razmišljanja, ki prekrije notranjo zaznavo in ji da drugačen pomen. Svoj um moramo samo držati v ustrezni atmosferi, v tišini, da zgolj prevaja notranjo luč.
Pa še en namig za rahljanje etrske bariere. Znana je misel, da odgovore (kot notranje bitje) poznamo, vsa umetnost pa je pravzaprav v postavljanju pravih vprašanj. Zastavljajmo si torej vprašanja, glasno in v mislih. Vprašanja bodo delovala kot invokacija, klic k notranji modrosti. In notranja modrost se bo prej ko slej odzvala. Ne nujno takrat, ko bi si mi želeli in tudi odziv ne bo nujno tak, kot bi si ga mi želeli. Notranje Življenje je namreč utemeljeno na globljih duhovnih zakonitostih, ki zaobjemajo celoto. Zato je pomembno gojiti zaupanje v Življenje, da se takrat, ko je karmično najbolj prav, posamezni koščki sestavijo in ponudijo novo sliko dojemanja sveta.