Na dopoldanski izlet na Dolenjsko sva se odpravili z Natašo Zorc, strokovnjakinjo za energijsko delo s prostori ter inteligencami narave. Na Primskovo. Skoraj 600 metrov visoka Primskova gora slovi kot dolenjski razglednik, z nje se odpirajo prelepi pogledi čez Dolenjsko in Notranjsko, v daljave pa še vse do Julijcev. Na hribu mogočna lipa, ena najstarejših na Slovenskem. V vasi močan vtis, kako je kraj objet s svetlobno energijo miru in spokojnosti.
Na vrhu Marijina cerkev, v kateri je v letih od 1876 do 1890 »deloval in sklenil življenjsko pot Jurij Humar, duhovnik, zdravnik, kulturnik, zaveden Slovenec«, kot piše na spominski plošči. Vzdušje kar vabi, da se usedeš pod dišečo krošnjo lipe in se preprosto umiriš … »Cel hrib je energijski sevalnik svetlobne in hranilne energije v širši dolenjski prostor …«, ugotavlja.Nataša. »Energije se gladko pretakajo v smeri od znotraj navzven«. In še doda: »Lipa pred cerkvijo lepo uteleša ter izraža kvaliteto in širjenje teh energij: magnetično, široko navzven in navzdol.«
Stik z zdravilno energijo
»Ko bom v nebesih,
bom po meri ljubezni do bližnjega,
ki jo bom vzel s seboj v nebesa, vsemogočen.«
Nagrobna plošča z grobom je na pokopališču za cerkvijo. S fotografije zre na nas podoba resnega moža z močnimi zalizki, ki si jih je Jurij Humar bojda takrat pustil zato rasti, da bi zakril od zobobola močno otečena lica. Nasploh je malo maral za imeniten videz, da mu ljudje kdaj nikakor niso verjeli, da je duhovnik, dokler si okoli vratu ni nadel belega duhovniškega ovratnika.
Z Natašo se prek fotografije meditativno poveževa z notranjim bitjem, ki se, kot pravijo, še danes odziva na prošnje ljudi. Ugotoviva, da se skozi njegovo fotografijo na nagrobni plošči odpira stik s širokim svetlobnim poljem, ki, kot nekakšno notranje sonce, izžareva toplo in zelo čisto svetlobo. Zelo bistrilna energija naju objame, ki naju vitalizira ter nama osveži in izostri pozornost. Čutiva, da vstopava v stik z ljubečim bitjem. Kot ponujena roka je. ‘Kako ti lahko pomagam?’, zazveni notranje, brez besed. Tukaj so prošnje slišane.
Zdravljenje z magnetizmom
Humarjeva zdravila so bila preprosta: na ljudi je prenašal svojo zdravilno moč. Sprva prek rok – danes bi mu rekli bioenergetik: gladil je ljudi z rokami po obolelih delih telesa; nato je ugotovil, da jih lahko zdravi, ne da bi se jih fizično dotikal. Kasneje pa, da lahko pomaga že z mislijo. Na koščke kruha ali pa melisne sladkorčke je prenašal zdravilno energijo – jih namagnetiziral – s svojim ostrim pogledom, pri čemer so nekateri ljudje videli švigati svetlobne žarke iz njegovih oči. Tudi koščke papirja je dajal, da so jih ljudje v usta dajali ali pa duhali. Ponavadi je čez tako namagnetizirana zdravila naredil križ, da je ljudi pomiril – da ja ne bi pomislili, da je ‘v zvezi z zlodejem’. Večkrat so mu rekli, da je bolnim pomagalo že tisto uro, ko je z njim govoril človek, ki je prišel namesto hudo bolnega po zdravilo.
Izobražen, napreden, raziskovalen duh
Jurij Humar je bil rojen v Vodicah pri Mekinjah blizu Kamnika. V šolo je hodil v Kamnik, vendar se mu je kmalu uprla in jo je pustil. Kasneje pa se je v njem prebudilo takšno veselje do učenja, da si je pridobil bogato izobrazbo; študiral pa je bogoslovje in postal župnik. Zelo je bil nadarjen za jezike. Poleg slovanskih je obvladal tudi vse večje evropske jezike ter tudi grščino, latinščino in hebrejščino. Preučeval je tudi staroindijski jezik sanskrt. Razgledan je bil tudi v naravoslovnih vedah, zanimal se je še za astronomijo, največ pozornosti pa je posvečal zdravilstvu. Imel je bogato knjižnico, preučeval je dela o magnetizmu, hipnozi in drugih zdravilskih metodah. Uporabljal naj bi tudi homeopatijo. Do svojih nenavadnih moči, pa tudi do drugih podobnih pojavov je imel Humar zelo trezen, razmišljujoč in hkrati napreden odnos. Raziskoval je, kot jih je imenoval, ‘skrivnostne sile’: jasnovidnost; prenos čustev, misli in volje na daljavo – telepatijo; hipnozo; možnosti, da deluje duša na daljavo; vpliv strahov na ljudi in še marsikaj. Razlagal je, da »čistost duše (duševnosti, op. p.) in telesa močno pospešuje delovanje skrivnostnih sil v človeku«. Nečakinjo Filomeno, ki je tudi imela zdravilske moči, je učil: »Uči se iz dela; opazuj; če zapaziš kako novo moč, jo obračaj sebi in drugim v prid.«
»Ozdravljati in zdravila dati ni umetnina; bolezen spoznati, to je umetnost.«
Kajti, »če zdravnik spozna bolezen, lahko da prava zdravila.« Mnogi so prihajali k njemu, preprosti ljudje, gosposki, intelektualci, ugledneži. Slovenci, Hrvati, tudi ljudje iz oddaljenih krajev, iz današnje Avstrije, Nemčije, Rusije in celo tedanji pretendent za španski prestol Don Carlos. Odpravljal je bolečine vseh vrst, ozdravljal mnoge težave, na primer grižo, težave s kožo, jalovost, celo slepoto, mrtvoudnost in božjast. Ozdravljal je tudi takšne, ki so jim zdravniki napovedali v kratkem neizbežno smrt. Namagnetizirane koščke papirja je dajal kmetom, da so povrnili zemlji rodovitnost, z njimi obvarovali posevke, se varovali pred kačami in podganami, jih uporabljali za zdravje živine in celo proti tatovom. Cerkev je namagnetiziral od znotraj, da so stene odsevale na ljudi zdravilno energijo in jih ozdravljale od pijanstva – delovalo je!
Paranormalne moči
Humar je bil odličen jasnovidec in telepat. V drobni knjižici »Čudodelnik s Primskovega« zvemo marsikaj o njegovih nenavadnih močeh in izkušnjah. Napovedoval je prihodnost; v kozarec je nalil čiste vode, jo pogledal s svojim ostrim pogledom, in ko je postala motna, velel tistemu, ki je hotel vedeti, kako bo z njim na primer na poti, gledati vanjo. V vodi so se pričeli razkrivati prizori, ki se mu bodo zgodili, kasneje pa so se videnja potrdila.
Večkrat so ga ljudje tudi prosili, naj pove, kako je z njihovimi sorodniki v Ameriki, zakaj ne pišejo in podobno. Vedno so se njegovi odgovori potrdili, pa tudi pisma prišla, ko je napovedal.
Prosili so ga tudi za pomoč pri loteriji. Ljudi s takšnimi prošnjami je odganjal, vendar so ti iz njegovega vedenja in besed razbirali odgovor – in dobili denar!
Nekoč je prijatelju naročil, naj ga ta kaj vpraša (bila sta vsak v svojem kraju), medtem ko bo (Humar) spal. Drug dan je Humar natanko ponovil vprašanje.
Zdravil je tudi v sanjah: se prikazoval ljudem, ki ga niso poznali, jim svetoval in pomagal. Med tem, ko spimo, je duša prosta, da hodi naokoli in pomaga, je komentiral takšne izkušnje.
Zavistni zdravniki so ga hoteli spraviti pred sodišče, češ da je slepar in šarlatan, vendar je tako orožnike kot sodnike ‘uročil’, da jim ni nikoli uspelo. Dva orožnika je denimo s svojim močjo ‘prikoval’ na stol, da sta celo noč sedela pri mizi kot prikovana. Drugič spet pa druga dva nikakor nista našla poti na vrh hriba k Humarju; katerokoli pot sta ubrala, ju pripeljala nazaj v dolino. Ko pa je moral na sodišče, sta sodnika, ki naj bi vodila proces proti njemu, ostala doma – nista mogla vstati iz postelje.
»Da bo človek zdrav, naj tole spolnjuje …«
– Uživaj z mero, pa vendar izdatno zdrave jedi.
– Glej, da se ne prehladiš.
– Pazi, da se ne udariš.
– Varuj se, da se strupa ne nalezeš.
– Varuj svoje srce jeze, strahu in žalosti.
– Bodi zmeren v vseh dejanjih.
Tako je Humar strnil usmeritve za dobro zdravje. Vendar je bistveno polagal v človekovo notranjo naravnanost. Tudi iz lastne izkušnje, saj ga opisujejo kot vedrega človeka. »Kakor strah, jeza, žalost dela bolezen, da je človek precej nekoliko bolan, včasih pa še močno, tako tudi upanje in veselje bolezen ozdravi. Od Ljubljane do Dunaja se pretaka bliskovica, iz veselega srca pa zdravilna moč po telesu«, je zatrjev
al.
»Ljubezen gasi ogenj trpljenja.«
Njegovi sodobniki ga opisujejo kot velikega človekoljuba, delavnega, skromnega, resnega, vendar dobrohotnega. S svojimi zdravilskimi močmi je želel predvsem čimbolj ljudem pomagati izkopati se iz bede in bolezni. Zdravil je brezplačno. Kar je od ozdravljencev prejemal daril, jih je dajal naprej, v dobre namene. Sam je, brez pomoči župljanov, vzdrževal cerkev, pa še podpiral misijonarje v Ameriki. Osebno pa je živel skromno v obleki in hrani.
Svoje zdravilske moči je jemal kot nadarjenost, ki mu je dana, da dovrši svoje poslanstvo ter da bi bil greh jih ne uporabljati. »Ves svet gori v ognju trpljenja, ljubezen pa ga gasi. Naš namen naj bo: iz ljubezni ogenj trpljenja gasiti«, pravi v enem svojih pisem, kajti, »Ljubezen do Boga se razodeva v ljubezni do bližnjega.«
Umetnost priprošenj
V stiku z zdravilno energijo se srečam z vprašanjem, kaj je dobro prositi, za svojega hudo bolnega dragega sorodnika? ‘Kar hoče globoko v svojem srcu. – Kar duša hoče zanj. – Da bo lažje nosil svoj križ. – Čudež.’ Kaj bi prosili vi?