»Lenarim in zraven povabim še svojo dušo … «
(W. Whitman)
Ob Gradaščici je v Trnovem že nekaj časa lepa sprehajalna pot. Jo uberem do Trnovske cerkve in mostu z brezami. Posedim ob vodi. Pri mostu velik bezgov grm. Ob stopnicah visoka akacija. Postojim ob cvetočem grmu in drevesu. Medeno dišita. Leskeče se živo pomladno prebojno zelenje. Moja pozornost naravno postaja mehkejša. Pod mostom se majhen kužek opogumlja za skok v vodo. Se sprehodim med kostanji, v bujnih krošnjah katerih cvet obljublja plod. Do Ljubljanice. Pod vrbe. In znova postojim in posedim. Prijetno sonce. Glava brez misli. Nikamor mi ni treba priti. Preprosto sem. Srkam sonce, prano, sredi mesta, sobota dopoldan. Sem in tja pljusknejo v moje polje zavedanja valovi spominov, minuli dnevi lepote, ob branju poezije ob vodi. In se tudi vrnejo v neskončno morje zavedanja. Preprosto sem. Brez ‘prej’ in ‘potem’.
Vsenaokoli ljudje. Nekateri hodijo urno, drugi počasi. Do mene prihajajo drobci pogovorov, tam se srečata mladi družini, se menijo za skupen izlet. Na novem mostu čez Ljubljanico skupina ljudi poje, v žarečih rdečih majicah z napisom v angleščini ‘love’, v avri pa jim žari devocija. V mojo glavo priplavajo tudi drobci misli mimoidočih. Sobotne misli, o včeraj in jutri, načrti, dogovori. Kot puhasta semena tudi odplavajo po svojih poteh, proti nebu in soncu. Na klopci ob vodi mlad moški nastavlja svojo lepo plešasto glavo pomladnim žarkom. Od njega veje tihota.
»Kako čudovito je početi nič in potem še počivati.«
(španski pregovor)
Delo je pomemben vidik našega življenja. Čudovito je delati, raziskovati, ustvarjati. Dejavnost je nuja naše duhovne narave – izraziti, kar v svojem bistvu smo, podeliti najboljše, kar lahko damo, s tistimi, med katere nas je postavila usoda. Kamor smo se pravzaprav postavili sami, z vsem svojim preteklim delovanjem in hrepenenji. A iz delovanja in dela je civilizacija, v kateri živimo, naredila pezo – breme, dolžnost, skrbi. Pozabili smo na celoto in celovitost – na pravilen ritem in ritmičnost. Ki poleg usmerjenosti iz sebe navzven, v delovanje in ekspresijo, vključuje tudi usmerjenost vase, navznoter, v odmik, ponotranjenost, mir, tišino. V deželi, kjer sem preživela večino svojega dosedanjega življenja, velja, da je ‘treba delati trdo’ in ‘kar ni popolno, je slabo’. Takšnih ‘priganjalcev’ se lahko nalezemo že v družinskem krogu, nacionalno-delovno okolje pa jih samo še utrdi. Kajti živimo v širšem skupnem psihološkem polju, kot bi dihali isti psihološki zrak, v njem marsikaj prisvojimo kot ‘svoje’. Seveda v meri, kolikor si ne vzamemo mirnega in tihega časa, da premislimo: kako pravzaprav živimo, ne le fizično, tudi v mislih in čustvih, željah – kako pa bi radi živeli?
Pravilen ritem življenja poleg ekspresije vključuje tudi čas za premislek, za refleksijo in kontemplacijo. In meditacijo. Nato nič. Počitek v sebi. Kadarkoli. Tudi sredi poletja, predah, kot trenutek lebdenja. Tudi sredi mesta. Vse in nič. Polnost in praznina. Oboje je naše življenje. Ko pozabimo na celoto, se je nanjo dobro znova spomniti J.
»Na topel dan se razprostrem in živim kot žito in melone.«
(R. W. Emerson)
Pot ob Ljubljanici me povabi na Breg, na novo urejeno obrežje. Kostanji tudi v rožnatem cvetju. Tam čez vodo visoke stare hiše, stisnjene druga k drugi. Na eni terasa z drevesom. Čisto na koncu klopí nekdo zatopljeno bere. Počutim se dobrodejno samo. In vključeno v življenje obenem. Dober občutek. Naravno diham globlje. Voda je tako lepa na opoldanskem soncu. V meni se prične lesketati zavest, ki vse sprejema, uravnotežena, osvežujoče hladilna. V njej, skoznjo, nekaj se me dotakne, nagovori.
Začutim tiho lepoto Življenja. V njej mir in neskončno dinamiko. Pomlad, in hkrati poletje, jesen, zimo. Vsa upanja in razočaranja; vse radosti in bolečine; mladostno zaletavost in zrelo preudarnost. Rojstvo in smrt. Spomnim se Hessejevega Sidhharte, kako mu je reka šepetala … Kot bi vse okoli mene trepetalo v dišeči pomladni svetlobi, in mi brez glasu pelo o lepoti minevanja, in hkrati izžarevalo stabilnost neminljivosti. Začutim središče, v sebi.
»Breskve cvetijo. Voda teče.«
(Li Po)
Ko boste to prebirali, se bo vaše mesto kazalo v drugačni podobi. Povabite se vanj na sprehod, kamorkoli, kjer vam je lepo, brez načrtov ali pričakovanj. Naj vam bo za nekaj časa dovolj početi nič – le biti.
Citati so iz knjige Helen Exley, Vzemi si čas zase.