Hladna glava in vroče srce
Recital. Na odru samozavestna, energična, neuklonljivo zbrana. Igra z lahkoto. Virtuozno. S prodorno energijo, zgoščeno močjo. Nato pa neverjetno nežno, a brez sentimentalnosti. In, na koncu, za dodatek, še šaljivo, mehurčkasto in igrivo. Iz čela izvablja, kar hoče. Izžareva samonadzor in je hkrati povsem vsrkana v glasbo. Tako se sprehodi skozi začetke treh različnih stoletij, od Ludwiga van Beethovna prek Sergeja Rahmaninova do Črta Voglarja.
»Moje življenje je glasba«, zatrjuje Karmen. Treme ne pozna, pravi. Rada nastopa. Rada igra. Igraje. Že od svojega petega leta, violončelo.
Zakaj ravno čelo? Nekatere odločitve se zdijo tako neverjetno preproste: violina se je njenim petletnim ušesom zdela preveč cvileča … Ker ima izvrsten posluh za glasbo in jezike, pa še veliko energije in vedoželjnosti, je igrala tudi klavir, a na njegov zvok je imela, kot pravi, premalo vpliva, skozenj se ni nikoli mogla izraziti, kot je želela. Tako je violončelo ohranilo prvo – in sedaj edino – mesto v njenem glasbenem življenju.
»Rada in veliko delam.«
Od malega. Vsak dan. Z veliko samodiscipline. Ko so drugi plezali po drevesih, odraščala je namreč v vaškem okolju, je ona z veseljem ‘plezala’ po čelu.
»Glasba in igranje sta zame od nekdaj zabavna in zanimiva. Zato nikoli nisem imela občutka, da se odrekam čemurkoli. V osnovni in srednji šoli sem vadila ogromno. Danes glasbeno delo zame ni več pretežno sedenje pri čelu. Poglabljanje v glasbo se bolj dogaja v glavi: raziskovanje o življenju skladatelja, ki ga igram, o glasbi sami in glasbenem stilu, pa prideš do 8 ur dnevno. Sicer pa je vse v glavi.«
»Poslušam tišino za kondicijo.«
Na odru in za njim daje vtis osebe z veliko energije. Od kod jo črpa?
»Iz glasbe same«, se smehlja. »Glasba je moj vir navdiha in energije. Ni mi treba počenjati nekaj drugega, da se posvečam glasbi. Glasba sama je navdih, ki mi daje moč za vse.«
Kje pa si nabira kondicijo za zahtevne in dolge nastope? »Preprosto: tako – da vadim. Ožuljeni prsti so nekaj normalnega. Sicer pa vsak koncert sprošča veliko adrenalina, ki daje potrebno energijo in moč. A že dve uri po koncertu in še naslednji dan potrebujem mir, izklop, odklop, nič telefonov, računalnika, TVja. Mir. In predvsem – tišino. Ko sem bila mlajša, sva z atijem hodila v hribe, tam mi je govoril: nauči se poslušati tišino. Tišina mi je pomembna in potrebna. Nič mi ni treba počenjati, samo biti v tišini. To me obnavlja.«
»Po duši sem klasik.«
Kaj jo v glasbi med skladatelji in smermi najbolj priteguje, kaj najraje igra? »Rada igram vse. Kajti vsaka glasba nosi svoje sporočilo in svoj vpliv na občutje. Predvsem pa želim za vsak nastop pripraviti dober program. Rada se spustim tudi v smešne, zabavne stvari, ki niso čista klasična glasba. Ampak edina glasba, ki ji posvečam dovolj pozornosti, je prav klasična glasba. Imam jo najraje. Druge niti ne opazim. Po duši sem klasik.«
»Sporočilnost v glasbi mi je pomembna.«
Igra tudi sodobno glasbo. »Pomembno pa mi je, da to niso samo zvoki, temveč da so lepe teme, da so melodične. Da ne gre samo za metanje zvokov na kup, pač pa da med njimi obstaja neka povezanost, kohezivnost. Sodobna glasba ne more več iti daleč, potem ko razpade na posamezne zvoke. Pomembno mi je, da glasba nekaj izraža, da ima neko sporočilo, ki ga lahko razberem jaz, ki ga lahko razbere občinstvo. Sporočilnost v glasbi mi je pomembna.«
Poznavalci pa pravijo, da zanjo, karkoli že igra, ni tehničnih ovir.
»Vedno sem bila tehnično zelo spretna. V vsakem trenutku sem bila tehnično najbolj pripravljena. Moj učitelj prof. Dešpalj mi je govoril, saj ti lahko odigraš, kar hočeš. In mene je zelo veselilo razreševanje tehničnih problemov igranja. Tehnika je sredstvo, predpogoj, ki ga moraš usvojiti, da greš naprej. A to sedaj ni več ospredju mojega glasbenega raziskovanja. Sedaj se lahko posvečam izključno muzikalnosti, izraznim možnostim glasbe.«
»Hočem biti mediator.«
»Najbolj pomembno sedaj mi je, da naredim, kar je skladatelj hotel povedati. Zato se trudim najti originalne tekste in note. To hočem dati publiki. Hočem biti posrednik. Saj zato se imenujemo po-ustvarjalni umetniki. A hkrati hočem dati tudi svoj pečat, poustvariti na svoj način. Obenem pa upoštevati, kaj hoče dirigent, če gre za sodelovanje z orkestrom, kaj pianist, če gre za recital … Poglobiti se v skladateljevo idejo, kaj je hotel, vedeti, kaj hočejo drugi – moji so-igralci – in nenazadnje ostati zvesta sebi, vedeti, kaj hočem jaz.« Kompleksno in vznemirljivo raziskovanje!
»Na odru me ponese odziv občinstva.«
»Zelo čutim, kako se odziva občinstvo, ko igram. Čutim njihovo zbranost in pozornost, kako sprejemajo glasbo in tudi, kaj mi dajejo. Jaz pa njim hočem dati vse od sebe – in ostati hladnokrvna. Dati vse – obenem pa ohranjati popoln nadzor. Imeti hladno glavo, ko dajem vroče srce.«
Se da karkoli v vsakdanjem življenju primerjati z občutki na odru? »Ne primerjam. Zelo ločim osebno in poklicno življenje, namenoma. V svojem glasbeno-poklicnem življenju sem samozavestna in realna, vendar sem tudi romantična in občutljiva – v svojem zasebnem življenju. Družina, moje partnerstvo, to je moj pristan, moja oaza varnosti in normalnosti. Hkrati me je glasba spremljala v družini, v njej sem dobila psihološko in finančno oporo, da sem postala čelistka. Z atijem sva rada pela v hribih, da so planinci govorili, ‘Aha, znova ona dva, ki pojeta!’, z dedijem, ki je bil glasbenik, igral je klarinet v vojaški godbi in poučeval harmoniko, pa vadila solfeggio. Še vedno sem navadna punca. Drugi pa v meni vidijo predvsem čelistko.« Karmen odgovarja jasno, zveneče, jedrnato. Deluje stvarno, prizemljeno, kot praktičen človek, poln moči.
»Z organizacijo življenja nimam težav.«
Karmen veliko nastopa, je pa tudi pedagog, vsak teden se pelje v Zagreb. Uči tudi v Ljubljani. Kako usklajuje svoje različne glasbene dejavnosti?
»Vajena sem veliko delati. Ne morem pa delati vseh 365 dni v letu. Pomembno mi je, da dovolj spim. Ter da imam enkrat na dva meseca dva dni samo zase. Zelo nadziram, kaj kdaj počnem. Z organizacijo življenja nimam težav. Z voljo tudi ne.«
Tako si vzame čas tudi za sprehod, za ogled filma v kinu in branje knjige. Alfa in omega pa ostaja čelo. Čemu se ne more upreti? Čelu. Brez česa si ne predstavlja življenja? Brez čela. Kar še zlasti ugotovi, ko je na popravilu. Na kaj se lahko vedno zanese? Na čelo. Z njim se sprosti, z njim deli vsa svoja občutja, žalost, depresijo, vznesenost, veselje. Vse tisto, kar vpliva nanjo, pa niti ne ve niti ne analizira, kaj. Čelo jo najdlje pozna. In ona njega tudi: z dušo svojega čela se poveže, ko igra, čelo je njen sodelavec in partner. Prek čela, še pove, lahko daje svetu največ in najboljše, kar zmore, da bi lahko ta postal boljši, za vse nas.
In kje Karmen vidi svoj glasbeni vrhunec?
»V neskončnosti. Vsak dan znova živim zanj, kadarkoli že bo.«
Mala glasbena osebna izkaznica
Rojena leta 1984 v Ljubljani. Violončela se je pričela učiti pri petih letih v Mariboru pri prof. Vladimirju Kovačiču. Leta 2003 maturirala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru ter hkrati diplomirala (!) na Akademiji za glasbo v Zagrebu. Tam je leta 2005 v razredu prof. Valterja Dešpalja tudi magistrirala. Z njim sodeluje že od svojega osmega leta, zanj pravi, da je njen glasbeni oče. Danes dela na Akademiji za glasbo v Zagrebu kot njegova asistentka.
Na slovenskih tekmovanjih mladih čelistov je odnesla vse prve nagrade. Je tudi dobitnica več najvišjih priz
nanj na mednarodnih tekmovanjih. Rada se jih udeležuje, ne zaradi nagrad, pač pa predvsem, da se presega. Ena najpomembnejših zanjo je zmaga leta 2001 na enem izmed najprestižnejših čelističnih mednarodnih tekmovanj, ki poteka vsako peto leto v Vina del Mar v Čilu. Nastopila je že s številnimi zasedbami in orkestri, s številnimi recitali se je doslej predstavila v Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji, Nemčiji ter Italiji. Že 10 let tesno sodelujeta s hrvaško pianistko Srebrenko Poljak. Sta izvrstni soigralki, na odru neverjetno uglašeni; za odrom zvesti prijateljici. Predvsem pa sorodni duši.