O zdravilni moči dotika smo že marsikaj slišali, prebrali ali jo izkusili. Tip je, tako kot tudi ostala štiri čutila, naša neposredna vez z zunanjim okoljem. Daje nam informacijo o obliki in kvaliteti, z njim razbiramo vsebino. Roke lahko razumemo kot podaljšek srca. Z dotikom, skozi katerega veje toplina srca, se povežemo, uglasimo, zlijemo s sočlovekom. Srčna odprtost in pretočnost pomenita nemoteno, gladko pretakanje življenjske energije, pomenita dajanje in sprejemanje. Ne čutimo pa le z rokami, čeprav je po Aristotelu “roka orodje vseh orodij”; čutimo tudi s celo površino kože – kot da so po njej posejani nešteti čutilni senzorji, senzibilna živčna vlakna. In če razširimo svoj pogled in človeku kot fizičnemu bitju dodamo bioenergijsko (etrsko), duševno (astralno), miselno (mentalno) in duhovno (dušno) dimenzijo, se znajdemo v morju energij, v katerem kot celovito aurično bitje nenehno interferiramo, se energijsko dotikamo. Podobno kot ima novorojenček močno potrebo po bližini, dotiku (tako imenovana “lakota kože”), se na poti duhovnega zorenja krepi potreba po duhovni bližini – s svojo duhovno srčiko, z duhovno dimenzijo življenja nasploh.

Razbiranje vibracije, energijskega ozadja, kvalitete preko dotika imenujemo psihometrija. Uvrščamo jo med zunajčutne (ekstrasenzorne) zaznave, skupaj z jasnovidnostjo, telepatijo, prekognicijo (napoved bodočih dogodkov), retrokognicijo (videnje dogodkov iz preteklosti, ki jim nismo prisostvovali) in jasnoslišnostjo. Gre za zaznavanje, ki presega običajno dojemanje s petero čutili. Naša čutila so nekakšne tipalke, senzorji oziroma inštrumenti, s pomočjo katerih se orientiramo v zunanjem svetu. Hkrati pa so tudi energijski kanali, svetlobne poti, ki vodijo navznoter, v energijski, duhovni svet. Čutila tako predstavljajo vrata oziroma prehod med zunanjim in notranjim svetom. 

Globlji pomen čutil

Vsako čutilo ima torej tudi svojo globljo razsežnost. Tako je na primer notranja sposobnost vida jasnovidnost. Gre za aurični vid, ko okoli živih bitij vidimo aurični sij. Lahko se izrazi tudi skozi imaginacijo, ko se pred našimi notranjimi očmi zariše energijsko dogajanje. Sanje lahko ravno tako prinesejo videnje dogodka, ki se kasneje tudi uresniči – v tem primeru gre za preroške sanje. Z vidom povezujemo tudi duhovno vizijo – vizijo svoje duhovne poti, v smislu svojega učinkovitega prispevka h kvaliteti življenja na našem planetu.

Notranjo sposobnost sluha poznamo kot jasnoslišnost. Notranje lahko slišimo glasove duha –gre za glas vesti, intuicijo; ali pa telepatsko slišimo misli drugega. Vonj in okus sta tesno povezana med seboj in njuna notranja sposobnost pomeni, da se z njima odpiramo energijskim svetovom in razpoznavamo duhovni vonj in okus.

Ko gre za čutilo tipa, ga razvijamo v notranjo sposobnost jasnočutnosti – psihometrije (‘merjenje psihe’), pri kateri je dotik magnet za impresijski tok in njegov ojačevalec. 

Dobro je, če smo odprti v življenje z vsemi ali več čutili hkrati. Tako pridobimo več informacij, bolje lahko razumemo dogajanje okoli sebe, razvijamo empatijo – sposobnost vživljanja, lažje usmerjamo svojo energijo in se učimo bolj celovito prisluhniti dogajanju. To pomeni širjenje zavedanja, odpiranje oken zaznave. V horizontalnih odnosih tako razvijamo boljšo komunikacijo z drugimi, hitreje prepoznavamo probleme in imamo večjo moč predvidevanja. Vertikalno pa poglabljamo stik s svojo duhovno srčiko, razvijamo globlji uvid v življenjske resnice in duhovne zakone, naša zaznava pa je bolj globinska, celovita, intuitivna. 

Vsa čutila nam niso enako blizu, zato opazujmo, katero prevladuje pri našem zaznavanju. Ugotovimo, kaj nam je najbolj naravno in to čutilo razvijajmo pri zaznavanju notranjih svetov. Ko bomo razvijali njegovo globljo sposobnost, se bodo razvijala tudi druga duhovna čutila.

Psihometrija

Pred leti sem se prvič srečala z nenavadno sposobnostjo, s katero je moja znanka iz osebnega predmeta svojega partnerja razbirala njegove probleme na delovnem mestu. Želela mu je pomagati, čeprav tudi sama ni vedela, kako. V roki je držala njegovo pisalo in se prepustila občutenju, ki ga je le-to puščalo v njeni dlani. To občutenje je kasneje opisala kot blago mravljinčenje, ki se je počasi spreminjalo v žareč občutek, kot bi v roki držala kos oglja in ne hladnega pisala. Zaprtih oči je pomislila nanj. Čez čas se je sprožil nepričakovani val energijskih občutkov, ki so se nizali in skorajda prehitevali drug drugega. Čutila je energijski razcep: razpršeno miselno energijo, ki kot da izhaja iz čela in močno željo, ki dominira nekje nižje, v predelu trebuha. Ta del je čutila kot vodne vrtince, ki sesajo energijo vase. V tistem trenutku se ji je razodelo, da si njen partner na delovnem mestu zelo želi uveljavitvi svoje ideje, povezane s timskim delom, a niti slutila ni, da ga ta želja tako izčrpava. Malo kasneje, ko se ni več obremenjevala s tem nenavadnim doživetjem, mu  je zaupala svoje doživljanje in skozi pogovor sta presenečeno ugotovila, da so bile njene zaznave zadetek v črno.  

Človek s svojo specifično energijo prežame – energizira predmete, ki se nahajajo v njegovem auričnem polju. Tudi predmeti, ki jih za nekaj časa podrži v roki, se navzamejo njegove vibracije. V njihov energijski plašč se vtisne njegovo psihoenergijsko stanje z vzroki in posledicami vred. Puščamo torej energijske sledi edinstvene frekvence – s svojo energijo prežamemo svoj dom, še posebej ‘svoj’ kotiček, enako je z oblačili, s posteljo … Tudi otrokova priljubljena odejica ali igračka je njegov energijski rezervoar. Če izhajamo iz tega, lahko bolje razumemo, zakaj otroci ne marajo pranja teh stvari, saj poleg vonja, ki je zanje zelo pomemben, voda odplakne tudi energijski zapis, ki ga morajo potem ponovno vzpostaviti.

Človek, ki ima psihometrijske sposobnosti lahko s pomočjo osebnega predmeta ali predmeta, ki ga je določena oseba imela pri sebi, razbira stanje te osebe, dogodke iz preteklosti, lahko jo zdravi na daljavo … Nekateri parapsihologi jo poimenujejo tudi predmetna asociacija, številni psihometrijski testi pa kažejo tesno povezavo te sposobnosti z drugimi zunajčutnimi zaznavami, na primer z jasnovidnostjo. 

Asociacijski predmeti so bili v pomoč vračem v plemenskih družbah, najpogosteje so bili to lasje, nohti, zobje, celo kri ali slina. Dandanes je psihometrija bolj vezana na drobne osebne predmete ali pa predmete, ki jih oseba nekaj časa drži v roki, npr. prstan, kristal, navadni kamen … Tovrstni senzitivci so bili in še vedno so lahko v pomoč policiji pri iskanju pogrešanih oseb.

Proučevanja angleškega Društva za parapsihologijo v začetku stoletja so pokazala, da posamezniki s temi sposobnostmi vidijo svetlobo okoli predmeta: “Predmet se nam kaže kot oseba ali pa nam njegova svetloba prenaša vtis o njegovem lastniku. Kadar oseba nek predmet nosi ali z njim rokuje, mu vdihne nekakšno magnetno silo, iz katere se da razpoznati kaj o osebi.” Izkušnje so pokazale, da predmeti ne govore le o preteklih dogodkih, povezanih z določeno osebo, ampak tudi o sedanjih.

Preko dotika lahko čutimo tudi razpoloženje človeka (tako imenovana psihometrija osebe) ali pa preko njegovega predmeta ugotovimo, kje se trenutno nahaja. Lahko zaznamo, kje ima točke moči in kje točke šibkosti v telesu ali auri. Psihometrijsko lahko raziskujemo tudi kraje, mesta, pokrajine (tako imenovana psihometrija lokacij). Uglasimo se z energijami okolja in s tem, kar se je dogajalo v njem. Ta tip psihometrije je povezan tudi z deja-vu efektom. 

Kako deluje psihometrija?

Vse je vibracija; vibracija vpliva na vibracijo. Vsak posamezen delček vsebuje celoto – v zgoščeni obliki. Preko delčka pridemo do celote. Vsak del našega življenja ali vse, česar smo se dotaknili, nosi energijski pečat, ki lahko služi za povezavo z nami na določeni ravni (npr. podpis, fotografija, nakit, krvna slika, koder las …).

Ko nam človek, ki mu želimo pomagati, prostovoljno izroči svoj osebni predmet ali pa na v nek predmet vtisne svojo vibracijo, se za “psihometrika” začne notranje meditativno delo. Pred “merjenjem” se mora temeljito umiriti, tako fizično kot tudi čustveno in miselno, saj sicer lahko njegove lastne vsebine vdirajo v njegovo zavest, namesto da bi razbiral stanje drugega. V mirnem in sproščenem stanju dopusti, da se prek predmeta, ki ga ima v dlaneh, poveže in uglasi z njegovim lastnikom. Notranje ga objame in pusti, da se mu preko predmeta razodeva njegovo aurično polje. V njem se zrcali človekovo zdravstveno stanje, psihično stanje, njegove misli. Tako “izmerjeno” stanje je lahko dobra podlaga za nadaljnji proces zdravljenja ali terapije, saj pripomore h globljemu razumevanju človeka kot celostnega bitja.

Psihometrijsko izurjen terapevt lahko razbere ta odtis iz predmeta, podobno, kot bi stezosledec na osnovi odtisov na tleh razbiral, kdo je oseba, ki je hodila mimo. 
Kaj prinese trening psihometrije?