Pomladi, ko se narava prebuja iz zimskega počitka, se rojeva novo, brsti iz zemljinih nedrij. Lepota rastlinskega sveta od nekdaj privlači človeka. Tu je kot mehka blazina harmonije, v kateri človek od nekdaj najde mir, ravnovesje ter uglašenost, iz nje pa lahko črpa tudi aspiracijo po lastni rasti, h kateri tako stremi. Tako kot se rastlina obrača k soncu in hrepeni po njegovih toplih žarkih, se tudi človek vedno bolj obrača k soncu v sebi, svojemu duhovnemu jedru.
S primerno naravnavo se nam lahko razodeva skrivno notranje življenje tega kraljestva – marsikateri botanik nam lahko pove mnogo zanimivega o rasti, spreminjanju, odzivanju rastlin. Znano je, da dober vrtnar dela z ljubeznijo in le to mu rastlina vrača z uspešno rastjo in razdajanjem lepote. Zanimiv je primer, ki ga navaja modrec Jogananda. Njegov prijatelj Burbank je pri vzgajanju kaktusov opazil, da imajo le ti bodice kot obrambni mehanizem. Posvetil se je enemu izmed njih, ga obdajal s toplino in ljubeznijo, ter mu dajal občutek varnega zavetja. In – kaktus je začel rasti brez bodic.
Kakšna je narava rastlinskega kraljestva? Njen notranji impulz, ki se odeva v razkošje oblik, barv in vonjav, stremi k izrazu magnetičnosti, izžarevanju notranjega življenja, skladnosti. Razvija tudi subjektivno sposobnost – senzitivnost na dogajanja v okolju in senzitivnost na notranji impulz, ki teži k temu, da se izrazi, manifestira.
Deve rastlinskega kraljestva po ezoteriki sodijo v skupino zelenih etrskih dev. S svojo aktivnostjo omogočajo izraz notranjih kvalitet. Tako subjektivna vaja v zaznavi deve skrbnika neke cvetoče rastline, razkrije izjemno živahno migotanje, vrtinčenje energij. Lahko se nam porodi vtis, da je deva pravi skrbnik, saj s svojo zavzetostjo magnetično ovija celo rastlino in skrbi za njeno radiacijo navzven.
Magnetičnost rastlinskega sveta nas vabi in s svojo harmonijo z mineralnim in živalskim kraljestvom obuja harmonijo v nas samih, hkrati pa nas ozavešča o tem, da bi se človek moral tem kraljestvom bolj posvečati in skrbeti zanje.
VONJAVE – ESENCA RASTLIN
Pestrost oblik, barv in dišav je ena glavnih značilnosti rastlinskega kraljestva. Posebno vlogo pa igra vonj rastlin. Ta predstavlja njihovo zgoščeno esenco, ekstrakt. Oddajanje vonjav je način, kako to kraljestvo radiira, razdaja svoje notranje življenje.
Poleg vonjav, ki jih zaznavamo neposredno v rastlinskem kraljestvu, v današnjem času pogosto zasledimo vonjave, dobljene iz različnih rastlinskih izvlečkov. To so predvsem razna kadila in eterična olja, včasih pa tudi manj naravni kemijski preparati. Za izdelavo kadil se uporabljajo drevesne smole z različnimi dodatki. Eterična olja pa se pripravljajo iz naravnih rastlinskih izvlečkov, tako, da olja zadržijo zdravilne lastnosti rastline. Takšne vonjave uporabljamo v glavnem za bolj prijetno počutje v stanovanjih, ali za ustvarjanje posebnega vzdušja. Vendar pa imajo kadila in eterična olja večji vpliv na nas, kot bi si mislili.
Vpliv različnih vonjav na razpoloženje človeka proučuje tako imenovana aromaterapija. V 16. stoletju je francoski pisatelj Michel de Montaigne v Eseju o vonjavah zapisal, da le te sprožajo spremembe v njegovem razpoloženju in da se strinja s tem, da so v cerkve vpeljali kadilo in dišave, “da bi dvignili našega duha, očistili naša čutila in nas tako napravili bolj dovzetne za kontemplacijo.” V ta namen se uporabljajo posebna kadila, ki naj bi s svojim vonjem pomagala povezati človeka z neskončnim, neumrljivim. V prostoru se ustvari posebno ozračje, primerno za meditacijo – obrat navznoter, k svojemu duhovnemu jedru. Poleg tega imajo kadila tudi očiščevalno vlogo, saj umirijo devsko življenje prostora in ga uglasijo k večji ponotranjenosti.
Kadilo je tesno povezano z elementom zraka, zrak pa je simbol duha. Prijeten vonj kadila nam da občutek lahnosti in se zdi tako neulovljiv kot duhovni svetovi, nekje na robu naše zaznave ali zavedanja. Spominja nas na občutek, ki ga prinaša svoboda duha, saj se tudi vonj kadila svobodno širi na vse strani.
RASTLINE IN ZDRAVJE
O zdravilnosti rastlin govorijo mnoge tradicije. Znan je rek, da za vsako bolezen raste ena rožica. Zdravljenje z zelišči ponovno dobiva večjo vrednost, saj se človek vse bolj zaveda darov narave. Tako različni pripravki iz korenin, stebel, listov in semen lajšajo bolečine, zdravijo in pospešujejo celjenje.
Rastlinstvo je tesno povezano s človekovimi čustvi, občutki, razpoloženjem. To povezavo je raziskoval dr. Edward Bach. Zapisal je takole: ” Zdravilne rastline imajo moč dvigniti naše vibracije na višjo stopnjo in torej pritegnejo duhovno moč, ki očiščuje telo in duha ter zdravi.” Rastline z zdravilno močjo so energijsko zelo prefinjene. To visoko vibracijsko polje rastline se ob zdravljenju z zelišči vsrkava v našo avro in vpliva na dogajanja v njej. Bach je s svojim raziskovalnim delom je poskušal najti vzroke pogostih fizičnih motenj in ti vzroki se pogosto skrivajo v čustvenem stanju človeka. Ko pa vplivamo na določena čustvena stanja (npr. depresijo, zagrenjenost, tesnobo, strah,…), izginejo tudi posledice takega duševnega stanja na fizičnem telesu. Govorimo seveda o znanih Bachovih cvetnih zdravilih – zdravljenju motenj z vodo, ki je prepojena z močmi cvetov.
Zadnje čase pogosto zasledimo prepričanje, da je bolezen pravzaprav posledica spopada med dušo in osebnostjo, konflikt med njima. Ta konflikt se lahko izraža kot neravnovesje v človekovem bioenergijskem telesu, to pa se, če je motnja dovolj močna in trajna, prenese oziroma preslika na fizično telo. Za zdravje torej ni dovolj le skrb za fizično telo, ampak tudi za bioenergijsko, odgovorni smo tudi za svojo čustveno in miselno aktivnost. Rastlinska zdravila in pripomočki lahko zelo pomagajo, vendar bomo za notranje ravnovesje morali največ narediti mi sami. Ko so vse plasti človeka uglašene z notranjim duhovnim polom, takrat je pretok med njima gladek, neoviran – človek pa zdrav in notranje izpolnjen.R