»Sreča je
kot senca.
Sledi ti, ko ne misliš nanjo.
Sreča je kot odmev
Na dnu tvojega srca:
odziva se ti,
ko podarjaš sam sebe.«
Belgijski duhovnik Phil Bosmans je znan po številnih knjigah, v katerih so shranjeni, kot slikovito pravijo, ‘vitamini za srce’. Po svetu širi dobro voljo, ljubezen do sočloveka, vedrino, dobro voljo.
»Reci življenju DA«
Rojen leta 1922 v Belgiji, leta 1948 postal duhovnik. Navdahnjen z zgledom služiti ‘malemu človeku’, je Bosmans poln zanosa neutrudljivo delal med preprostimi ljudmi, ko je nenadoma hudo zbolel in skorajda dve leti preživel povsem negiben v postelji. Leta 1958 je začel po radijskih valovih v eter pošiljati svoje ‘vitamine za srce’ – to so bile petminutne misli z močnim nabojem vere in optimizma, ki so v letih po drugi svetovni vojni padle v plodno prst nepotešenega človeškega koprnenja po prijaznosti, toplini, vedrini …
»Prave življenjske radosti imajo globoke korenine: ljubeče srce.«
Leta 1959 je ustanovil Zvezo brez imena – gibanje za kulturo srca. O Zvezi je pojasnil naslednje: »Zveza naj bo klic ljudem, ki imajo pod plaščem srce. Temu svetu je potrebno predvsem več srca. Moje srce. Zveza brez imena je družina, v kateri živijo prijatelji. Ljudi ne tlači v predale in bloke. To je gibanje za novo kulturo srca, za osnovno kulturo človeka, ki hoče ljudem pokazati pot do svetlobe, do novega načina življenja. Vsem ljudem ponuja tisto, kar daje življenju smisel: preprostost srca in otroško veselje.« Obenem objavlja tako imenovane ‘kartice spodbude’ (kartice za pogum), navdihujoče misli z lepimi prizori iz narave, pomaga ljudem v stiski, zanje odpira domove in jim daje delo v delavnicah ter daje pobudo za številne socialne iniciative. Zaradi vsega tega ga imenujejo tudi ‘moderni Frančišek’.
»Če mi želiš dobro, bom postal boljši.«
Leta 1972 objavi prvo knjigo z naslovom »Menslief, ik hou van je« – »Rad te imam«. Odtlej je izdal približno 30 knjig, ki so v prevodih v 30 različnih jezikov doživele desetmilijonsko naklado. V slovenščino so prevedene »Rad te imam«, »Reci življenju da«, »Rože sreče moraš saditi sam«, »Sreča se skriva v tebi«, »Ne pozabi na veselje« (vse je izdala Mohorjeva družba iz Celja). Njegova navdihujoča razmišljanja bi lahko imenovali ‘poezija srca’, ki je zelo preprosta, človeško topla ter prežeta s človekoljubnim humorjem.
»Kadar se v življenju kaj podira, je humor dober blažilnik sunkov.«
Pred leti je doživel srčni infarkt. Nekaj mesecev je preživel v bolnišnici, desna stran telesa mu je ostala hroma. Popravlja se počasi, z močjo volje. »Upam, da bo boljše. Trudim se sprejeti, kar mi je še ostalo. Ni potrebno, da se bojimo noči, kajti v najgloblji noči vidimo, včasih skozi lastne solze, najlepše zvezde.« Niti sledu zlovoljnosti ali nesrečnosti. Uči se pisati z levo roko, piše pisma, počasi znova predava – na invalidskem vozičku – in se celo uči voziti avtomobil, prilagojen osebam s posebnimi potrebami.
»Obesi svoje deževne oblake sušit na sonce.«
»V bistvu sem srečen človek. Počutim se zares blagoslovljenega. V življenju sem imel veliko sreče, srečal sem čudovite ljudi, ob katerih sem našel varnost in gotovost. Čutim, da je bil Bog v mojem življenju vedno prisoten. Rad me ima, dokler sem živ, rad me bo imel, tudi ko umrem. Zato se mi ni treba ničesar bati. Počutim se iskreno zadovoljnega in srečnega zaradi mnogo razlogov. Kar ne pomeni, da nimam slabih dni. Vsakdo jih ima, kajti sreča je vedno sestavljena iz veliko delov, za enega smo vedno prikrajšani. Menim pa, da je napačno, če strmimo samo v manjkajoči del. Hvaležen sem za vse, kar sem prejel. To mi pomaga, da sem srečen. Biti hvaležen za življenje vsak dan, hvaležen, ker srce utripne 123.700-krat na dan, ker vdihnemo 20.000-krat na dan in predelamo 137 m3 zraka. In vsega tega smo deležni brezplačno! Človek se tega ne zaveda več … in ne ceni.«
»Kultura srca je osnovna kultura človeka«
»Zveza brez imena je zame tisoče src, ki imajo rada druge ljudi. To je tisoče rok, ki tolažijo, opogumljajo in pomagajo soljudem. To je tisoč nog, ki obiščejo najbolj siromašne ljudi. To je tudi tisoč ust, ki širijo dobro besedo. V flamski deželi je Zveza kot topel Zalivski tok, ki ima blagodejne učinke na veliko ljudi. V Zvezi dobivamo zahvalna pisma, v katerih piše ‘Hvala, ker ste nam to naredili’, mi pa niti ne vemo, za kaj konkretno gre. Kar pomeni, da se je nekje nekdo potrudil v imenu Zveze brez imena. To je množica malih, preprostih ljudi, ki imajo srce. To je dom za vsakega človeka, v katerem se trudimo razvijati vse globoke človeške vrednote.«
»Kdor želi v svet prinesti toplino, mora v sebi nositi ogenj.«
Na vprašanje, ali pri njegovem delu vendarle ne gre za nemogočo utopijo, Bosmans odgovarja, da je nemogoča videti le, če površno gledamo današnji svet. Vendar če vemo, da je na svetu veliko čudovitih, preprostih ljudi – za katere Bosmans rad pravi, da so ‘edina pljuča, s katerimi svet sploh še lahko diha’ – neke vrste ‘nori preroki’ sodobnosti -, potem je tako delo, kot ga opravljajo v Zvezi, pravi, nekaj povsem razumljivega. Zato ga tudi ne prizadene, ko ga označujejo za naivnega. Zatrjuje, da imajo prav! »Ko sanjaš o družbi, v katerem se vsi ljudje lahko počutijo doma, moraš biti naiven. Drugače ne gre. Vendar menim, da je vredno usmeriti ves svoj trud v razvoj takšne družbe. Morda je to utopija, vendar to želim počenjati do zadnjega diha. Prepričan sem, da se tak trud izplača ter da mnogim pomaga.«
»Cvet potrebuje sonce, da postane cvet, človek potrebuje ljubezen, da postane človek«
Bosmansa opisujejo kot izjemno srčnega in ljubeznivega človeka, doživljajo ga kot čisto sonce v človeškem telesu, kot utelešenje srčnosti, ljubezni, sočutja do soljudi. Imenujejo ga ambasadorja dobre volje, optimizma in dobrote med ljudmi. V jeziku ezoterike bi rekli, da je odposlanec drugega vidika – vidika duhovne ljubezni in modrosti, in sicer v njegovi kvaliteti čiste ljubezni in sočutja.
Jezik njegovih knjig je preprost in zelo jedrnat, vendar prepričljiv. Velikokrat so njegova razmišljanja povzeta v kratke neobičajne slogane, podobne pregovorom, v slikovite igre besed, bogate z vsebino. Z malo besedami pove veliko, da se dotakne srca. Kliče z njimi človeka – slehernika, ki se pogosto počuti nesrečnega, ki je pogosto brez tolažbe in poguma, brez upanja in dostojanstva, ki potrebuje občutek sprejetosti, spodbudo, navdih. Rad ima stare in večno mlade prispodobe o noči in zvezdah, puščavi in oazi, o soncu, cvetu, ptici, domu in pristanu. Z njimi prebuja globine srca in drami v njih sočutje, ljubezen, modrost duše.
»Dragi prijatelji, ne poznam vas, vendar mislim, da ste navadni dobri ljudje. In slišim, kako porečete: Kaj le lahko storimo mi?
Tole bi vam rad položil na srce: Veliko zmoremo, zelo veliko. V veliki puščavi smo majhne oaze, kjer vse začenja znova rasti in cveteti. Stokajoči naj kar stokajo, črnogledi naj le slikajo vse v temnih barvah! Optimisti živijo naprej. Krizi moramo odvzeti dramatičnost. V tej svoji puščavi moramo saditi rože, v svoji noči sejati zvezde, ne da bi se pri tem nenehno spraševali, kaj bo sploh iz tega. V današnji dobi energetske krize moramo odkriti novo energijo, mogočno, vendar že popolnoma pozabljeno praenergijo: ljubezen. … Le voda lahko spremeni puščavo. Voda je življenje. Ljubezen je živa voda.
Dragi prijatelji, postanimo prinašalci vode v veliki puščavi, postanimo majhna zelenica. Preprosti dobri ljudje so danes edina pljuča, skozi katera naš svet še lahko diha.
Pogum in zaupanje! Na obzorju vidim ljudi, ljudi vseh razredov i
n plasti in taborov. Nastaja nov svet. Raste nova zavest o vrednotah, ki smo jih z znanstveno-tehničnim napredkom izgubili. Prihaja luč, z njo pa pogum in zaupanje.«
viri:
www.savezbezimena.com
knjige Phila Bosmansa, izdane v založbi Mohorjeva družba Celje