Poletni čas nam je tudi letos ponudil priložnost, da z začasnim odmikom od običajnih obveznosti v novi luči pogledamo svoje življenje in cilje, ki bi jih radi dosegli. Ko smo manj obremenjeni, tudi lažje ugotovimo, kaj bi radi počeli, kaj nam je pomembno in kaj lahko naredimo za višjo kvaliteto življenja in našo izpolnjenost v njem.
Ko so se mi na obrobju zavesti pletle misli v tej smeri, me je pritegnila knjižica o okultnih vajah (Occult exercises and practices, Gareth Knight), ki me je že nekaj časa nagovarjala z domače knjižne police. A moral je priti pravi čas zanjo. Tisto, kar me je pri njej še posebej pritegnilo, je pregleden nabor vaj in usmeritev, čemu je dobro posvetiti pozornost. ‘Sladko’ pa je bilo tudi branje znanih, a drugače povedanih ezoteričnih skrivnosti.
Morda vam bo pri razmišljanju o tem, kaj lahko storite za bolj izpolnjujoče življenje, prav prišel izbor praktičnih prijemov. K zapisu me je spodbudila omenjena knjiga, izbor pa temelji na praktičnih izkušnjah programov Duhovne univerze. Razvrstila sem jih v časovne pakete, da jih preprosto vključimo v svoj vsakdan. Naj vanj vnesejo svežino in moč zavedanja. Izbor vaj seveda ukrojimo po sebi iin opazujmo, kako se začenja spreminjati naš odnos do življenja.
Usmeritve za čas običajne dnevne pozornosti
Presezimo rutino
Rutinsko opazovanje nadomestimo z bolj celovitim opazovanjem z vsemi čuti – kot bi opazovali s celim bitjem, ne toliko logično razumsko. Opazujmo odtenke barv v naravi, nebo ob sončnem vzhodu ali zahodu, spoznavajmo osnovne elemente: oblikujemo lahko glino, obdelujemo vrt; se igramo z vodo; gibljimo zrak s plesom; zrimo v plamen, pišimo po zraku s kadilom …
Fizične dejavnosti opravljajmo s pozornostjo, okrepljeno z namenom. Zunanjo aktivnost spremljajmo od znotraj, iz notranjih razsežnosti. Ko se na primer tuširamo, si lahko predstavljamo, da se z nas spirajo čustvene nečistoče, zamere; ko zaužijemo hrano, se zavedamo, da v svoje telo vnašamo dobrote življenja. Ko sproščeno dihamo, si predstavljamo, kot da dihamo z vsemi porami telesa – dobro vdihujemo vanj, neželeno pa izdihujemo iz njega.
Za povezovanje vseh ravni človekovega bitja je pomembno delo z rokami. Z njimi (pre)oblikujemo, gnetemo materijo in ji dajemo svoj pečat, utelešamo idejo. Nobena od ravni namreč ni manjvredna, njihov enakomeren razvoj pa je dobra popotnica na duhovni poti.
Pomemben vidik življenja je tudi delitev le-tega z drugimi. Tako ustvarjamo socialno mrežo in se vpenjamo v širše polje odnosov. Ti so nam mnogokrat učitelji, saj ponujajo dragocene lekcije, hkrati pa nas ta ista mreža krepi in stabilizira, saj nas umešča v celoto.
Opoldanski pozdrav Soncu
Sonce, središče našega osončja, je tisto, ki daje svetlobo, toploto in življenjsko moč vsemu, kar je. Arhetip sonca ima za duhovnega iskalca še globlji pomen – duhovna pot je namreč pot iskanja notranje svetlobe. Tako se lahko vsak dan opoldne, ko je sonce najvišje na nebu, povežemo z božanskim, z višjo zavestjo. Preko tega stika se avtomatično povežemo tudi z višjim v sebi, s svojim notranjim soncem.
V dnevni pozornosti zavestno povezujmo svetove – iz fizičnega sveta do arhetipskega ter iz principa v konkretne in raznolike izraze v fizičnem svetu. Pri tem pazimo, da ne zaidemo v sanjarjenje ali odmikanje od življenja.
Priporočljivo je branje mitologije (arhetipsko bogastvo), otroških knjig (domišljijska odprtost) in knjig, ki črpajo iz zakladnice duhovne modrosti. Izluščimo bistveno sporočilo posameznih odlomkov in cele knjige. Dobrodejno deluje spoznavanje umetnosti, tiste zvrsti, ki nas navdihuje. Pa različne miselno – družabne igre, kot so šah, spomin; naloge, s katerimi vadimo matematiko, logiko …
Ob večerih opazujemo naravo: obrise gora, dreves, rastlin; v poltemi opazujemo svoje roke in prste in tako s sproščenim, neosredotočenim pogledom igraje vadimo etrski vid. Sčasoma lahko začenjamo videvati svetlobni obris, žarenje ali iskrenje okoli opazovanega.
Čas posebne dnevne pozornosti – meditacija
Za uglaševanje z notranjimi razsežnostmi je dobro ustvariti ustrezno vzdušje znotraj svoje avre in tudi v prostoru, v katerem bomo meditirali ali izvajali energijsko–okultne vaje. Razpoloženje, ki bi ga radi ustvarili, lahko prikličemo z izbranim vonjem eteričnega olja ali kadila, z izbranim položajem prstov na rokah (mudre), z glasbo … S tako naravnavo odgrinjamo tančico med zunanjim in notranjim svetom.
Osnova kakršnega koli meditativnega ali energijskega dela je temeljita sprostitev in polno, nenaporno dihanje. Telo sproščamo od glave do nog, tako da se popolnoma razbremeni. Fizično telo počiva, mi pa se samo nenaporno zavedamo. Tako zavedanje globinsko pomirja psiho, pa tudi razum počasi preneha skakljati sem in tja.
Učinkovita je dihalna vaja, pri kateri si predstavljamo, da dihamo z vsemi porami telesa. Vdihujemo moč vesolja, z izdihi pa sebe in (preko sebe) polnimo prostor s sijočo svetlobo. Ob tem nam je lahko v pomoč simbol sonca.
Naše pozornost naj bo prazna vseh misli, podob in občutkov. Takega stanja se seveda ne da doseči takoj, vendar je trud v tej smeri neštetokrat poplačan. Prvi korak je vadba osredotočenosti, ki pa postaja vse bolj sproščena, nenaporna. Nato pozornost bolj in bolj prefinjujemo in postopoma lahko zaznavamo vse bolj subtilne impresije. Meditacija je pot do stika s svojo duhovno naravo in preko nje z univerzalnim poljem arhetipov in intuicije. Tudi molitev s (polno ozaveščenim) ponavljanjem besed ali osredotočanjem na religiozne simbole priklicuje preboj iz konkretne misli na intuitivno misel, prepoznanje.
Pred spanjem
Obe vaji, opisani v nadaljevanju, sta močni orodji duhovnega razvoja, saj usmerjata pozornost na človekovo višjo naravo in sicer v tisti fazi, ki je za širjenje zavedanja zelo pomembna – tik pred spanjem. Ponoči namreč nadaljujemo svojo notranjo aktivnost v smeri, ki je bila prisotna v času uspavanja.
Večerni pregled
Smrt in sanje sta brata dvojčka; spanje je mala smrt, pavi ezoterika. Smrt je konec oblike in začetek večje svobode zavesti. Spanje je (začasni) konec običajne dnevne pozornosti in začetek večje svobode zavesti. Ob smrti se odvrti film življenja, pred spanjem pa lahko vključimo pregled dneva od večera do jutra – brez predaha in brez sodb. Samo zavedanje.
Odmik zavesti od fizičnega telesa
Ta proces, ki se sicer naravno odvija vsakokrat, ko gremo spat, lahko (z vajo) spremljamo vse bolj zavestno. Dodatna vrednost te vaje je popolna telesna sprostitev pred spanjem – v nočno dogajanje na notranjih ravneh ne vnašamo nemira ali napetosti, ki so se vtisnile v telo. Sproščeno ležimo in sproščamo telo od nog proti glavi.
Ko se prebudimo
Povezovanje zunanjega, objektivnega z notranjim, subjektivnim zavestno podprimo s spominjanjem nočnega dogajanja. Zapisujmo svoje sanje, jih vabimo v svojo običajno zavest. V delčkih sanj lahko prepoznamo kakšen globlji namig, morda celo rešitev problema, ali pa se sanjski dogodek kmalu zgodi tudi v fizični realnosti. Če pozornosti ne usmerjamo v spominjanje sanj, bi vse navedeno preprosto šlo mimo nas.
Razvoj duhovnih kvalitet
Mnoge duhovne tradicije in religiozni sistemi so poudarjali razvoj določenih lastnosti. Temeljijo v človekovi duhovni naravi in se uresničujejo na fizični ravni. V določenih obdobjih duhovnega zorenja pridejo v ospredje določene lastnosti, ki za nas predstavljajo izziv skozi konkretne situacije. Kako na primer na vseh ravneh – fizični, čustveni, miselni in duhovni – delovati umirjeno, odločno, stabilno, neškodljivo za vse vpletene, z globljim razumevanjem. Še posebej bodimo pozorni na čistost motiva – pregledujmo svoja dejanja in se sprašujmo, kakšen motiv jih podčrtuje. Pomemben je tudi naš odziv na neuspeh – sprejmimo ga in poskusimo znova.
Vse navedeno prispeva k temu, da se povezujemo z višjim v sebi in se postopoma izvijamo iz istovetenja s svojim telesom, z občutki in mentaliteto. Smo zav
est, ki se izraža skozi telo, občutke in razmišljanje. Hkrati pa so vsi ti svetovi pomembni, da iz njih nastaja uglašena celota.