DREVO
V senci dreves si utrujeni pohodnik odpočije in nabere novih moči. Vase tako vsrka svežino, ki mu jo nudi gozd. Če še malo dlje postoji v gozdu in se mu srčno odpre, se v njem porodi notranja radost življenja, ki razjasni njegov pogled in mu da nov zalet, novo vizijo. V objemu čudovitih energij se prenovljen v svojem srcu zave tihega hrepenenja. Hrepenenja, ki tli v njem in v sebi nosi moč, da se razplamti v ogenj aspiracije po zlitju s samim seboj. S to notranjo izkušnjo se poda v nov dan, tiho in vztrajno iščoč.
Marsikdo v okrilju dreves doživlja stik z njimi na podoben način. Takšna občutja naj bi vzpodbudila sama energijska moč dreves. Trdno so zakoreninjena v zemlji, dvigajoč se kvišku, k soncu, k svetlobi. V nenehni težnji po skladnosti se drevesa, pa tudi rastline nasploh, razdajajo, nudijo zavetje in inspiracijo. V antiki in skozi večji del zgodovine so se ljudje spoštljivo obračali k drevesu po nasvet.
Drevo je simbol življenja, ki se nenehno razvija in ciklično preraja. Povezuje tri sfere: podzemlje z razvejanimi, v globino segajočimi koreninami; površino zemlje z deblom in spodnjimi vejami; ter “nadzemlje”, višave, v katere prodirajo veje. Simbolično povezuje nebo in zemljo. Carigrajski pridigar Janez Krizostom (Zlatousti) opisuje drevo sveta kot os: ” Trdna podlaga sveta, zveza vseh reči, podpornik vse naseljene zemlje, preplet kozmosa, v sebi zajema vso pestrost človeške narave. Pritrjeno je z nevidnim žebljem Duha, da ne bi omahnilo v svoji naravnanosti na božje; z vrhom glave se dotika neba, z nogami utrjuje zemljo, v vmesnem prostoru pa objema vso atmosfero s svojimi neizmerljivimi rokami.
V Upanišadah, staroindijskih svetih tekstih, je svet obrnjeno drevo, njegove korenine silijo v nebo, veje pa se raztezajo po zemlji. S tem opisujejo nebo (duha) kot vir življenja; veje, ki so enkrat zelene, drugič obrodijo sadove ali so brez listja, pa ponazarjajo cikličnost življenja.
GORA
Visoko v gorah nas pogled na pokrajino, ki leži pod nami, vzradosti. Napolni nas svežina, moč, prisluhnemo donenju tišine in se prepustimo občutku večnosti, brezčasja. V objemu tišine gora smo sami s seboj. Odmaknejo se vsakodnevne skrbi in težave. V našo zavest lahko vstopijo vprašanja, ki so povezana z našimi najglobljimi težnjami, iskrenim hrepenenjem v nas samih. V jasnini gora se zbistri notranji svet, v miru se porodijo odgovori na vprašanja, odstre se notranja vizija.
Gora s svojim dvigovanjem v nebo simbolizira pot do transcendence, vzpenjanje nanjo pa predstavlja spoznavanje sebe. Terezija Avilska je goro označila kot dostop do prebivališča duš ali notranjega gradu. Gora je povezana z višavami, brezmejnostjo in soutripanjem z vsem bivajočim. Je simbol stabilnosti in čistosti. Človek, ki se vzpenja nanjo, se z lastnim naporom prebija k vrhu. Z dobršno mero volje in osredotočenosti napreduje po strmi poti, premaguje visoke skale, previsne robove. Tudi duhovni popotnik stopi na pot spoznavanja sebe s popotnico, v kateri so notranje hrepenenje, volja in moč za preseganje ovir, ki ga omejujejo na poti do svobode.
Življenje na planetu se razvija na trdni osnovi, ki jo nudi mineralno kraljestvo. V tem kraljestvu so gore prinašalec kvalitet mogočnosti, stabilnosti, večnosti. Te kvalitete človeka spodbujajo, da se vrača h goram, da podobne potenciale išče v samem sebi.
Tudi za pogorja skrbijo deve, ki zaobjemajo to mogočno življenje. Ko se podajamo v gorski svet, hkrati vstopamo v kraljestvo dev – skrbnikov gora, zato naj bo naše srce odprto in misli čiste. Tako naravnanim se nam poleg zunanjega, odstira tudi notranji devski svet, poln skrivnosti, svet, ki nas očara s svojo večno lepoto.
SONCE
Le kdo med nami se ne prepušča rad toplim božajočim sončnim žarkom? Vendar se le redko zavemo, da je Sonce tisto, ki oživlja celoten planet. Sonce je vir svetlobe, toplote, vir življenja. Hkrati pa je izvir posebno čiste nevidne energije, imenovane tudi prana ali či, ki jo naše bioenergijsko in s tem tudi fizično telo, nujno potrebuje za svoj obstoj.
V hindujskih tekstih je Sonce izvir vsega, kar obstaja. Nanj se je pogosto gledalo kot na oko boga, žarki so predstavljali njegov blagoslov, nebeški (duhovni) vpliv, ki ga sprejema zemlja, ko Sonce s svojimi nevidnimi nitmi objema vse, kar biva. Hkrati je tudi simbol nesmrtnosti, saj se vsako jutro znova rojeva in tako ponazarja nenehno prerajanje življenja.
Pa vendar naj bi bilo Sonce, ki ga opazujemo na nebu le najbolj pozunanjen izraz moči notranjega življenja. Vsaka življenjska oblika ima namreč po ezoteriki svojo notranjo, subjektivno plat, ki je vir osnovnega življenjskega impulza. Sonce torej izžareva to notranjo moč, moč, ki oživlja. In kot je Sonce v središču neba tisto, ki daje življenjsko moč, je tudi duhovno središče v vsakomur med nami vir življenja. Temu središču lahko rečemo tudi duhovno srce ali duhovno sonce. Le to človeka nenehno navdihuje, mu daje moč ob različnih življenjskih preizkušnjah in izzivih.
Človek nenehno išče srečo, izpolnitev, v nas je nenehno prisotna težnja po harmoniji, ki pa jo iščemo v svetu dobrin, zabave, denarja,… In vendar je skrito v nas samih. Naše duhovno sonce je venomer polno, bogato, pa naj se počutimo še tako izpraznjene. In ne samo to: tudi dajati si želi. Želi nenehno deliti radost življenja z drugimi bitji. To je točka čistega miru, stabilnosti in polnine.
Ko Sonce zgodaj zjutraj s svojimi žarki obsije zemljo, razžene temo – to omogoča videnje sveta. Podobno žar notranjega sonca, duhovnega jedra v človeku prinese v življenje sposobnost celostnega videnja, jasnost, optimizem, kar spremeni naš pogled na življenje. Tako je Sonce tudi simbol razsvetljenja, ko v našem umu posveti luč razumevanja in ko žarek luči prinese hipno intuitivno spoznanje.
Zimski solsticij (22. december) je trenutek, ko Sonce in s tem dan, zopet začneta pridobivati moč. Tako svetloba postopoma nadvladuje temo, kar je ravno tako simbol rojevanje notranje luči.
Ko vzide jutranje sonce, se začne nov dan. Ko zažari notranje sonce, se začne novo, drugačno življenje.