Povezava med umom in telesom še vedno ni povsem pojasnjena. Ali lahko zavest (um) deluje ločeno, neodvisno od fizičnega telesa (možganov)? To je predmet številnih raziskav:
* izkušenj bližine smrti (v nadaljevanju okrajšano IBS; angleško NDE – Near Death Experience) in
* zunajtelesnih izkušenj (v nadaljevanju okrajšano ZTI; angleško OBE – Out of Body Experience).
Izkušnja bližine smrti – IBS – pri pacientih, ki so preživeli srčni infarkt
Ljudje, ki jim je odpovedalo srce, so pogosto imeli obsmrtno izkušnjo. Da zdravniki potrdijo klinično smrt ob srčnem infarktu, so potrebni trije kriteriji: odsotnost spontanega dihanja, odsotnost srčnega utripa, čemur v nekaj sekundah sledi še prenehanje aktivnosti predela možganov, ki je odgovoren za ohranjanje življenja (možgansko deblo) in miselnega procesa (možganska skorja). Krvni pritisk pade na nezaznavno raven in istočasno možgani prenehajo delovati, kar je v približno 10 sekundah razvidno iz ravne črte možganskih valov na elektroencefalografu. Tako stanje je prisotno ves čas, ko oživljajo pacientovo srce z električnimi šoki ali adrenalinom, vse dokler pacienta ne oživijo.
Ker so torej možgani neaktivni, ne bi mogli pričakovati jasnega, dobro strukturiranega miselnega procesa, skupaj z jasnim spominom. V nasprotju z znanstvenimi pričakovanji so številne raziskave pokazale, da se tak miselni proces vendarle pojavi pri klinično mrtvih ljudeh, ki doživijo IBS. Tovrstne izkušnje seveda odpirajo nova vprašanja o povezavi med umom in možgani. Mar um živi dalje, tudi ko možgani ne delujejo več?
Raziskave IBS
Velika Britanija
Raziskava, ki je potekala v Splošni bolnišnici v Southamptonu (Southampton General Hospital) na kardiološkem oddelku in na oddelku intenzivne nege, je obsegala 63 ljudi, ki so preživeli srčni infarkt. 6-10 % ljudi, ki so doživeli srčni infarkt, je poročalo o IBS in ZTI. Kot je bilo izmerjeno v krvi, ni bilo ničesar, kar bi dokazovalo vpliv zdravil, kisika ali ogljikovega dioksida kot povzročiteljev teh izkušenj. Raziskavo sta vodila dr. Sam Parnia1 in dr. Peter Fenwick (2001, Resuscitation).
Nizozemska
Dveletna raziskava 344 pacientov iz 10 bolnišnic, kjer so okrevali po srčnem infarktu, je pokazala, da je 41 ljudi (12 %) poročalo o IBS. Te paciente so po osmih letih od srčnega infarkta ponovno intervjuvali: poročali so, da imajo manj strahu pred smrtjo in da je njihov pogled na življenje globlji, bolj duhoven. Raziskavo je vodil kardiolog dr. Pim van Lommel (2001, The Lancet).
ZDA
Profesor Kimberly Clark z Univerze v Washingtonu (University of Washington) je poročal o primeru, ki je postal mednarodno znan, ko je pacientka doživela v bolnici srčni infarkt in ZTI. Zunaj telesa je popotovala v višja nadstropja bolnice in sicer v shrambo, v kateri seveda nikoli ni bila. Na vrhu omarice je videla star športni čevelj. Ko se je vrnila v telo in prišla k sebi, je povedala profesorju, kar je videla. Njeno videnje je preveril in prav vse podrobnosti so se ujemale, celo znamka izdelovalca športnih čevljev.
Zunajtelesne izkušnje – ZTI
ZTI je spontana, ali pa hotena ločitev zavesti od fizičnega telesa. Gre za izkušnjo, ko človek zapusti svoje fizično telo in ga opazuje, prav tako svet okoli sebe, s točke izven svojega telesa. Čez čas se zavest povrne v telo. Spontano lahko pride do take izkušnje v različnih življenjskih okoliščinah, ki sprožijo izstop zavesti iz telesa: bližina smrti, udarec z glavo, različni prehodi v nezavestna stanja (npr. anestezija), trenutki med budnostjo in spanjem, meditacije, molitve.
Kar nekaj literarnih velikanov je razodelo, da so doživeli ZTI, med njimi na primer Ernest Hemingway, Lev Tolstoj, F. M. Dostojevski, T. Edgar Alan Poe, D. H. Lawrence, Virginia Woolf, Honore de Balzac, Emmanuel Swedenborg, Allan Kardec.2
Raziskave ZTI
Fenomen ZTI je torej zanimiv za znanstveno raziskovanje tudi takrat, ko ne gre nujno za IBS. O pogostnosti ZTI in eksperimentih, ki potrjujejo, da je ZTI realna in tudi preverljiva izkušnja, lahko razberemo iz številnih raziskav:3
- Raziskava na sociološkem oddelku Univerze Duke (Duke University) je pokazala, da je ZTI imelo 27,1 % študentov (1954).
- Od 380 anketiranih študentov Univerze v Oxfordu (Oxford University), jih je 34 % doživelo ZTI (Celia Elizabeth Green, 1967).
- Karlis Osis, parapsiholog, je leta 1973 poslal odprto povabilo vsem v ZDA, sposobnim zavestne projekcije, naj to storijo v Ameriškem društvu za psihične raziskave (American Society for Psychical Research – ASPR) v New Yorku. Izbranih je bilo 100 ljudi. Štirje ciljni predmeti so bili skriti v vnaprej določeni zgradbi. 15 % udeležencev je podalo jasen dokaz, da so bili tam kot z nekakšnim ekstrafizičnim telesom.
- Raziskava J. Palmerja in M. Dennisa leta 1975 je pokazala, da je 25 % študentov in 14 % prebivalcev Charlottesvilla v Virginii imelo ZTI.
- Karlis Osis in Donna L. McCormick sta leta 1979 na ASPR v New Yorku preizkušala kinetični učinek projicirane zavesti. Merili so prisotnost domnevnega ekstrafizičnega telesa človeka, ki je izstopilo iz fizičnega telesa (Alexander Tanous je razvil sistem senzorjev v zapečateni sobi). V 197 poskusih je bilo 114 zadetkov in 83 zgrešenih zaznav.
- Na internetno raziskavo Mednarodne akademije za zavest (IAC – International Academy of Consciousness) leta 1999 se je odzvalo 7000 ljudi. Raziskava je obsegala 98 fenomenov, povezanih z ZTI. Kljub temu, da udeleženci te raziskave niso predstavniki običajne populacije (uporabljajo internet in imajo interes za raziskovanje paranormalnega), je ugotovitev raziskave ta, da ZTI doživljajo ljudje po celem svetu, različnih starosti, obeh spolov, z različnim etičnim, kulturnim, religiološkim ozadjem, različnih stopenj izobrazbe in socialno–ekonomskega stanja. Zanimivo je, da jih je od prvih 1185 ljudi, ki so se odzvali na raziskavo, kar 1007 poročalo o določenih senzacijah, ki se dogajajo pri ZTI.
- Dr. Robert Crookall je analiziral več kot 700 poročil o ZTI. 81% ljudi z ZTI je trdno prepričanih o življenju po smrti, kar pripisujejo osebnemu izkustvu zunajtelesnosti.
- Dr. Elisabeth Kübler-Ross je poročala, da je pri svojem delu naletela na izkušnjo, ko je slepi pacient videl določene dogodke, ko je bil zunaj telesa. Ti dogodki so se izkazali za resnične.
Leta 1966 je raziskovalec Charles Theodore Tart poskusil z mlado žensko, staro nekaj nad 20 let, znano pod psevdonimom gospodična Z., preveriti, če je možna zavestna projekcija (lucidna projekcija) v laboratoriju. Eksperiment je potekal v ZDA na kalifornijski univerzi (University of California at David) in sicer v štirih nezaporednih nočeh. Naloga gospodične Z. je bila, da prebere petmestno število, ki ga je naključno izbral Tart. Listek s številko je bil na polici, ki je bila 1,5 metra nad njo. Vsakokrat je ležala na hrbtu, z elektrodami na različnih predelih glave, obraza in rok, priključenimi na merilne inštrumente. Spremljali so možganske valove (EEG), REM (rapid eye movement), bazični upor kože (basal skin resistance – BSR), galvanski upor kože (galvanic skin resistance – GSR), srčni utrip in krvni pritisk. Zadnjo noč je poročala o videni številki: 25132. Bila je prava! Ko je bila gospodična Z. domnevno zunaj telesa, je EEG zapisal ravno črto možganskih valov in poudarjeno alfa aktivnost. Odsotnost REM-a kaže, da lucidna projekcija ni avtosugestija ali sanje, temveč specifično stanje zavedanja, drugačno od spanja, sanj, polsna, običajnega budnega stanja ali spremenjenih stanj zavedanja.4
Janet Lee Mitchell, raziskovalka v ASPR (American Society for Psychical Research) in Karlis Osis sta leta 1972 več mesecev, po 2 do 3 dni v tednu, raziskovala pojav videnja zunaj fizičnega telesa. Ingo Swann, surrealistični slikar in pisatelj, star 40 let (in tudi jasnoviden), je sodeloval pri tej raziskavi, ki se je odvijala čez dan, v sedečem položaju, in popolnoma budnem stanju. Elektrode so bile priključene na njegovi glavi in zatilju. Njegova naloga je bila opisati in narisati 8 skritih predmetov, ki so bili na ploščadi na višini 3,5 metrov od tal. Neodvisni sodnik je pravilno povezal 8 Swannovih risb in opisov z osmimi skritimi predmeti. Ko je bil zunaj telesa, je padla električna aktivnost in hitrejši možganski valovi so se pojavili v možganskem predelu, odgovornim za videnje. Padec v alfa stanje je bil bolj zaznaven na desni hemisferi. Vse ostale fiziološke aktivnosti so ostale nespremenjene.5
Mednarodna akademija za zavest (IAC)
Raziskovanju življenja onkraj fizičnega telesa se posvečajo tudi sodelavci Mednarodne akademije za zavest (International Academy of Consciousness, IAC).6 Ustanovil jo je dr. Waldo Vieira v Braziliji, leta 1981, danes pa je razvejana po celem svetu. Posveča se raziskovanju zavesti, njenih potencialov in evoluciji, s posebnim poudarkom na njeni zmožnosti manifestacije zunaj fizičnega telesa (ZTI) ter pojavov, povezanih z ZTI.
“S tem, ko nam zunajtelesne izkušnje nudijo možnost izkušanja nevidnih in vendar obstoječih nefizičnih dimenzij, prispevajo k širjenju zavedanja – evoluciji zavesti in posledično k razvoju zunajčutnosti in senzitivnosti. Človek izkusi, da ni le fizično telo, temveč razvijajoča se zavest; dojame fizično rojstvo in smrt kot točki prehajanja med fizično in nefizično resničnostjo. Spoznanje, da obstaja življenje po smrti, prinese s seboj zavedanje o prepletenosti odnosov, sedanjih in preteklih, in seveda odstiranje naloge, globljega namena v tem fizičnem življenju.”7
Navajam zanimivo raziskavo IAC-a, s katero tudi sama sodelujem. Tematiko zunajtelesnih izkušenj namreč obdelujemo tudi na Praktikumu intuicije, izkustveni smeri Duhovne univerze. Nekaj izbranih izkušenj smo objavili v knjigi z naslovom Ali živimo le enkrat? (Novak Škarja B. in sod., 2005).
Raziskava sodelavcev IAC-a se je odvijala na dveh seminarjih: avgusta 2001 v Évori na Portugalskem (84 udeležencev) in decembra 2001 v Segovii v Španiji (21 udeležencev).8
Da bi spoznali, kako razum dojema, interpretira in ‘zabeleži’ informacije, do katerih pride med ZTI, so imeli eksperimentalno sobo in ciljno sobo, v kateri so morali videti – v zunajtelesnem stanju – z računalniškim programom naključno izbrano sliko na zaslonu. S tem so izključili možnost prekognicije (ekstrasenzorne percepcije), saj udeleženci ne morejo videti slike vnaprej. Slika je namreč le vzorec enic in ničel na računalniškem trdem disku.
Metodologija raziskave je temeljila na spoznanjih in izkušnjah sodelavcev IAC-a, da je ZTI objektiven pojav- zavest bi o njihovem mnenju dejansko lahko zapustila telo in delovala v nadfizični dimenziji. Zavest torej ne bi bila le lastnost fizičnih možganov, saj bi lahko preživela telesno smrt.
Analiza vprašalnikov udeležencev obeh seminarjev je pokazala, da je imelo ZTI 52 ljudi (od 105), zabeleženih pa je bilo vsega skupaj 93 ZTI.
Ugotovitev tega raziskovalnega projekta je pokazala, da je med samo projekcijo težje videti podrobnosti v fizičnem svetu. Lažje so videli oblike in barve (še posebej osnovne), težje pa so določali, kaj slika predstavlja. Ne glede na to, so imeli udeleženci težnjo, da so svojo zaznavo umestili v svoj osebni kontekst, na primer s prevodom geometrijskih oblik v stvari, s katerimi so imeli opravka v vsakodnevnem življenju. V bodočih raziskavah bodo zato raje uporabili prave predmete namesto slik.
Možna razloga za manj natančno zaznavo sta hipnagogno stanje in s tem manjša analitičnost ter razlika med fizično in nadfizično zaznavo (fizična zaznava uporablja specifične nevronske poti, ki omogočajo lažje pomnjenje in spominjanje; zunajtelesna zaznava pa ne prihaja do možganov po teh specifičnih nevronskih poteh, kar posledično pomeni manj natančen proces pomnenja).
ZTI se tudi bistveno razlikujejo od običajnega sanjskega doživljanja:
- Aktivna, budna zavest v ZTI je sposobna sprejemanja odločitev in uporabe mentalnih atributov (v sanjah je več pasivnosti in ni nadzora nad izkušnjami).
- Okolja in situacije, doživete med ZTI, so urejene in smiselne (v sanjah so najpogosteje zmedene in nesmiselne).
- Situacije v ZTI se pojavijo neodvisno od ustvarjalnih in domišljijskih zmožnosti posameznika.
- Ker se ZTI zgodi onkraj fizičnih možganov, se je je težje spomniti.
- Ko je človek zunaj telesa, lahko vidi svoje fizično telo (sanje se pojavijo znotraj fizičnega telesa).
- Pri ZTI so pogosta doživetja svobode, razširjene zavesti in včasih evforije nad zmožnostjo letenja in prehajanja skozi fizične predmete (v sanjah so občutki in izkušnje bolj posvetne, zemeljske narave).
- Pogosta je zaznava nekakšnega subtilnejšega, nesnovnega telesa, ki se oddvoji od fizičnega telesa in vrne nazaj vanj (to se ne dogaja v sanjah).
Kaj pravi znanost o povezavi med umom in možgani?
Po uveljavljenem znanstvenem prepričanju je um produkt delovanja možganskih celic (nevronske aktivnosti). Dokazano je, da določeni skupki možganskih celic (nevronov) v različnih predelih možganov postanejo metabolično (kemijsko in električno) aktivni ob odzivu na določeno misel in občutenje. Iz tega se je oblikovalo splošno prepričanje, da je določen del možganov, ki so ga opazovali in se je metabolično spremenil, enak proizvajanju določene misli.
Vendar pa to lahko le nakazuje vlogo teh celic kot prenašalcev misli, in ne nakazuje nujno tudi izvora misli same. Neznanka nevrologije je namreč, kako možganske celice – nevroni, ki kot druge celice v telesu proizvajajo molekularne produkte kot so na primer proteini, lahko peljejo v subjektivno izkušnjo uma in misli. Čeprav je konvencionalni znanstveni pogled ta, da je razum produkt kompleksnih kemičnih in električnih procesov v skupinah možganskih celic, nevronskih mrežah, obstajajo tudi znanstveniki, ki se s tem ne strinjajo.
Drugačni pogledi – znanstvene hipoteze o nevronskih mrežah
Nekateri znanstveniki, med njimi sta najbolj opazna Stuart Hameroff, anestezist iz Arizone in Roger Penrose,10 matematik iz Velike Britanije, zagovarjajo stališče, da je lahko um ali zavest produkt kvantnega procesa v možganskih celicah.
David Wilde, raziskovalec na Univerzi v Manchestru11 (University of Manchester), pravi, da je skupna ideja različnih teorij o ZTI ta, da v določenih okoliščinah možgani na določen način izgubijo stik s senzornimi informacijami telesa. To sproži serijo psiholoških mehanizmov, ki peljejo do ZTI.
V seriji predavanj na Univerzi Sorbonne (University of Sorbonne) v Parizu je profesor pediatrične kirurgije Bahram Elahi12 definiral ‘zavest’ ali ‘dušo’ kot ločeno entiteto, narejeno iz subtilne materije, ki še ostaja neodkrita. Tako v nasprotju z običajnim prepričanjem definira ‘duhovnost’ kot samostojno znanost s svojimi zakonitostmi, teorijami in aksiomi.
Zaključek
Pojav IBS pri ljudeh, ki so preživeli srčni infarkt, in pojav ZTI, podpirata hipotezo, da je um, zavest ali duša ločena entiteta od možganov. To pa bo potrebno še dokazati z obsežnimi raziskavami o prisotnosti zavesti in aktivnega uma v času, ko možgani ne delujejo in je dosežen kriterij klinične smrti. Medicinske raziskave bodo prav gotovo osvetlile te izkušnje in verjetno nakazale, da morda po smrti ostaneta um in zavest. Če bodo rezultati pozitivni, bodo dokazali obstoj starodavnega filozofskega koncepta o duši in tako odprli novo polje znanosti. Tako spoznanje bi zagotovo pomenilo veliko spremembo v okviru razumevanja človeka in njegovih potencialov.
Naj zaključim z mislijo Roberta A. Monroa,13 raziskovalca ZTI: ‘Največja iluzija je, da je človek bitje omejitev.’ (‘The greatest illusion is that man has limitations.’)