Med najbolj nenavadnimi doživetji, ki dajejo misliti, so zagotovo zunajtelesne izkušnje. Danes o njih lahko že kaj preberemo, si zastavljamo vprašanja, morda slišimo osebno izkušnjo nekoga, ki jo je dolga leta skrbno hranil zase. Vendar pa so lahko tovrstne izkušnje po eni strani vir navdiha, po drugi pa lahko tudi spolzko področje na meji med zunanjim in notranjim svetom. Kakšno je torej ozadje tega fenomena in kaj sporoča? Za pokušino sta pred vami dve različni izkušnji.
“Vsako jutro tečem, saj mi pomaga, da ohranjam kondicijo, ki jo potrebujem predvsem zaradi svoje terenske službe. Hkrati me dobro sprosti, saj imam takrat glavo čisto ‘prazno’. Nekega jutra sem tekla kot običajno, le nekako bolj sem bila zamišljena, bolj obrnjena vase. Tekla sem že kakšnih 15 minut in sem se na kratko zavedla, da sem v nekakšnem čudnem stanju pasivnosti – nisem bila otopela, a po drugi strani se mi je zdelo, da okolje okoli mene ne pripada istemu svetu. Kot da gre za dva ločena svetova. Nato pa sem dobila občutek nenavadne dvojnosti. Po eni strani sem lebdela nad svojim telesom, po drugi strani pa je telo še vedno teklo – brez mene! Zdelo se mi je, da bi lahko odlebdela kamor koli. To je trajalo kakšnih sto ali dvesto metrov, nato pa sem se spet znašla v običajnem stanju zavedanja. Takoj sem se ustavila in se usedla na travo. A počutila sem se povsem običajno, kot da se ni nič zgodilo. Izkušnja se ni več ponovila, čeprav sem si vedno želela, da bi se.”
Gre za izkušnjo neke 38-letne ženske iz Ljubljane. Ko se človeku zgodi kaj takega, se začne spraševati, ali res pozna samega sebe, česa vse je zmožen, kakšna je resnična podoba sveta.
Med mnogimi izkušnjami na spletnih straneh je tudi izkušnja Marie T..
“Stara sem bila 12 let. Mislila sem, da sanjam o smrti svojega dedka, toda ko sem kasneje pogledala, kako so si dogodki vrstili, sem se zavedela, da je šlo za zunajtelesno izkušnjo. Jasno se spomnim vseh podrobnosti. V ‘sanjah’ sem se nenadoma znašla v bolnici in opazovala monitorje, ki niso več izmerili dedkove srčne in možganske aktivnosti. Slišala sem klic za nujno pomoč. Videla sem sestre in zdravnike, ki so prihiteli v sobo in ga skušali rešiti. Oživljali so ga, a brez uspeha. Bil je njegov čas, da gre naprej. Gledala sem, kako je njegov duh odlebdel iz telesa in ko se je dvigoval, me je pogledal in se mi nasmehnil. Tisto jutro me je mama zbudila za šolo ob 7.10. Bila sem nekako zmedena glede na vse, kar se je dogajalo. Kasneje je mama prišla pome v šolo in mi povedala, da je dedek umrl okoli 7. ure.”
Za opisani izkušnji in za mnoge podobne se je uveljavilo poimenovanje zunajtelesne izkušnje (v nadaljevanju ZTI; angleško OBE – out of body experience). Izraz je vpeljal parapsiholog Charles Tart. Zgodnejši izraz za ZTI je bil ‘astralna projekcija’, obstaja pa še veliko drugih označb za ta pojav: projekcija zavesti, astralno potovanje, potovanje duha, ekstrasenzorno potovanje, ločitev med telesom in umom, spremenjeno stanje telesa in uma, polet duše, mala smrt, mistična smrt.
Za kaj gre pri zunajtelesnih izkušnjah?
ZTI je spontana, ali pa hotena ločitev zavesti od fizičnega telesa. Gre za izkušnjo, ko človek zapusti svoje fizično telo in ga opazuje, prav tako svet okoli sebe, s točke izven svojega telesa. Zavest izstopi iz telesa, a je z njim še vedno povezana preko ‘srebrne nitke’, energijske popkovine, ki povezuje fizično in etrsko telo z astralnim. Čez čas se zavest – mi sami! – povrne v telo.
Ko kot bitje zavesti izstopimo iz fizičnega telesa v svetlobno astralno telo, smo v njem mnogo bolj svobodni, neodvisni od petero čutil, zato lahko zaznavamo v drugačni perspektivi, pa tudi dosti širše in bolj celovito. V takšnem stanju je možen premik skozi prostor in srečevanje z oddaljenimi dogodki, kraji in ljudmi. Doživljanja so vedno povezana z budno zavestjo, saj se človek točno spominja realnega dogajanja okoli sebe, svojih občutkov in misli. V mnogih primerih je šlo za obsmrtno doživetje (imenovano tudi izkušnja bližine smrti; angleško NDE – near death experience), pri katerem fizični možgani niso bili več aktivni. Človek v takšnem stanju naj ne bi bil več pri zavesti, saj so njegovi možgani po EEG-ju nedejavni, torej mrtvi. Vseeno pa ti ljudje opisujejo dogajanje v tem času. Na primer dogajanje v prostoru, pogovore ljudi, ki so bili v bližini, včasih pa opišejo celo dogodke, ki so se dogajali v sosednjih prostorih ali še dlje. Te izkušnje govorijo o tem, da je zavest neodvisna od fizičnih možganov (po veljavni znanstveni paradigmi je zavest produkt elektrokemičnih procesov v možganih in ko se ti ustavijo, izgine tudi zavest) in da se ob takšnih izkušnjah lahko svobodno giblje po prostoru; lahko deluje na neizmerne daljave in zaznava z neko skrivnostno močjo.
Raziskovanje izstopa zavesti iz telesa – nekoč in danes
Če pogledamo v zgodovino, najdemo jasne reference o ZTI v zapisih egipčanskih civilizacij (nekatere slike na primer simbolizirajo izstop kha ali dvojnika iz fizičnega telesa) in pri starih Grkih (poročila Plutarha se nanašajo na obsmrtne izkušnje). Reference najdemo tudi pri Budi, Herodotu in Platonu, pa tudi v več odlomkih Svetega pisma (na primer Ezekijel 3:14; Drugo pismo Korinčanom 12:2). Iz mnogih duhovnih in religioznih tradicij je moč razbrati, da so bile takšne izkušnje običajni del duhovne prakse.
V srednjem veku se je raziskovanje umaknilo v skrite ezoterične kroge, ki so bili rezervirani za redke posameznike, v 18. in 19. stoletju pa so o tovrstnih izkušnjah pisali na primer švedski filozof Emanuel Swedenborg, pa Honore de Balzac, Allan Kardec.
Tudi nekateri zdravniki in znanstveniki v sodobnem času se s tem vprašanjem bolj odprto srečujejo. Nevrolog dr. Olaf Blanke na primer opisuje zanimivo doživljanje zunajtelesne izkušnje, do katere pri neki pacientki prihaja ob stimulaciji določenih možganskih centrov s posebnimi elektrodami. Opisovala je namreč, kako je “lebdela nad svojim lastnim telesom in ga opazovala.” Ker je izkušnja ponovljiva, hkrati pa se pojavlja v okviru nadzorovanega eksperimenta pod okriljem resne zdravstvene ustanove, je postala zanimiva tudi za znanstvene kroge.
Spremljanje dogajanja v fizičnem telesu med izstopanjem zavesti iz telesa je pokazalo, da je telo bolj sproščeno, um pa bolj pozoren. Ko je Charles Tart raziskoval ZTI z Ingom Swannom, enim od tistih, ki so sposobni zavestno izstopiti iz svojega fizičnega telesa, je bila črta na EEG ravna, dogajale pa so se spremembe v frekvenci – znižanje v beta in zvišanje v alfa aktivnosti. Srčni utrip je ostal v mejah normale. Ni bilo nenadnih sprememb niti v EEG niti pri avtonomnih funkcijah, ki bi označevale začetek ali konec ZTI. Kakršne koli spremembe so bile postopne. Potencial kože je padel, kar nakazuje globljo sprostitev in to je bil najboljši indikator, da se je ZTI začela.
Spontano lahko pride do take izkušnje v različnih življenjskih okoliščinah, ki sprožijo izstop zavesti iz telesa: bližina smrti, udarec z glavo, različni prehodi v nezavestna stanja (npr. anestezija), trenutki med budnostjo in spanjem, meditacije, molitve.
Najpogostejši fenomeni, ki so povezani z ZTI in jih je po 16.185 odgovorih povzel William Buhlman, so mravljinčenje po telesu, brneč zvok, lebdenje nad telesom, letenje v sanjah in lucidne sanje. Pogosto opisujejo prisotnost svetlobe – vse je bolj svetlo, sijoče.
Z raziskovanjem življenja onkraj fizičnega telesa se posvečajo tudi sodelavci Mednarodne akademije za zavest (International Academy of Consciousness, IAC, spletna stran http://www.iacworld.org).
“S tem, ko nam zunajtelesne izkušnje nudijo možnost izkušanja nevidnih in vendar obstoječih nefizičnih dimenzij, prispevajo k širjenju zavedanja – evoluciji zavesti in posledično k razvoju zunajčutnosti in senzitivnosti. Človek izkusi, da ni le fizično telo, temveč razvijajoča se zavest; dojame fizično rojstvo in smrt kot točki prehajanja med fizično in nefizično resničnostjo. Spoznanje, da obstaja življenje po smrti, prinese s seboj zavedanje o prepletenosti odnosov, sedanjih in preteklih, in seveda odstiranje naloge, globljega namena v tem fizičnem življenju.”
Kakšen naj bo naš odnos do ZTI?
Metode odtegovanja zav
esti iz fizičnega telesa so različne, temeljijo pa na globoki sprostitvi, dihalnih vajah, vizualizaciji (kreativni, dinamični, kinetični) in usmerjanju pozornosti. Katera metoda je najbolj učinkovita za nas, je odvisno od našega energijskega stanja, temperamenta, načina razmišljanja in življenja ter seveda od karmičnih možnosti in dharmične linije. Veliki oviri za doseganje ZTI sta strah pred neznanim in miselnost, da to ni možno.
Nekateri želijo izkušnjo zunajtelesnosti takoj podeliti z bližnjimi, pa nemalokrat naletijo na nerazumevanje, strah in zaskrbljenost. V nekaterih primerih najbližji svojci celo zahtevajo od ‘svežega zunajtelesnika’, naj obišče psihiatra, ki naj preveri, ali je psihološko (še) normalen! Vendar je strah odveč. Zunajtelesna izkušnja prinese dragoceno, izpolnjujočo spremembo v življenje človeka: prebujenje lastne duhovne identitete. Seveda, če se razvoja zunajtelesnih stanj loteva preudarno in s težnjo, da bi globlje spoznal sebe. To mi potrjujejo lastne izkušnje in izkušnje tistih, ki jim pomagam, da najdejo svoj način prestopanja praga iz telesnosti v energijsko-intuicijsko stanje.
Izstop zavesti iz telesa je tako naraven kot na primer spanje in dihanje. Vsak človek namreč doživi vsakokrat, ko zaspi, spontano zunajtelesno izkušnjo oziroma se spontano projicira v astralni svet. Vendar se ta v nečem pomembnem razlikuje od dveh, zgoraj opisanih izkušenj: refleksije o prehodu iz telesnega v energijsko polje večinoma nima, sanjski svet pa doživlja izrazito subjektivno in se najpogosteje spominja le drobcev.
Torej je na nezavedni ravni zunajtelesna izkušnja domača vsem, prenesti jo na raven običajnega zavedanja – ali drugače povedano, integrirati jo v fizično življenje, pa je izziv, ki sodi v zavestni razvoj intuicije.
Znova lahko ugotovimo, da ima človek v sebi veliko spečih potencialov, bistveno vprašanje pa je, ali se posveti razvoju le-teh, ali jim odmeri mesto v svojem življenju in jim posveti svoj čas. Če zasluti te potenciale in njihov razvoj prepozna kot dragocenost, začne spoznavati sebe kot večdimenzionalno bitje in raziskuje svet energij, občutkov in misli. Svoje zavedanje širi navznoter, v globine sebe in hkrati navzven, v svet, ki ga obdaja in katerega del je.
Nekaj zlatih pravil
Na tem mestu pa še nekaj usmeritev za raziskovanje. Iz izkušenj s tega področja in vprašanj, ki jih postavljajo slušatelji, ugotavljam, da je zelo pomemben naš temeljni odnos do življenja.
- Razmislimo o svojem motivu in ga izčistimo v duhu etike. Doseganje ZTI naj nikakor ne bo namenjeno zabavi, odmiku ali begu v neko drugo ‘deželo’; naj ne bo prepuščanje sanjarjenju o neuresničenih željah; naj ne bo ego-trip, s katerim bi zrasli v svojih očeh ali se povzpeli nad druge.
- Razvijajmo čut za razlikovanje med resnično izkušnjo zunajtelesnosti in domišljijsko intenzivnim doživljanjem. Zaradi močne želje po ZTI lahko domišljiji damo krila, kar pa nas v resnici oddalji od prave izkušnje.
- Poskrbimo za ravnovesje med svojo ekspresijo v fizičnem svetu in notranjimi razsežnostmi. Ni namreč dobro, da nas posrka bodisi v fizično, materialno plat ali notranjo, energijsko. S tem, ko vzpostavljamo relativno ravnovesje med zunanjo in notranjo resničnostjo, ju na svoj način spajamo, povezujemo v celoto.
- Vedno znova vzpostavljajmo harmonijo v svojem življenju: poskrbimo za jasnost v naših mislih, stabilnost in mir v naših čustvih ter pretočnost v naših telesih. S tem bomo ustvarjali tako vibracijo v svoji auri, ki bo predstavljala optimalen temelj za ZTI.
- Ohranimo raziskovalnega duha, ki se ne pusti zapeljati v skrajnosti. Kljub temu, da se notranja resničnost razodeva postopoma in je resnica tako vedno relativna, stremimo k resnicoljubnosti in skromnosti. Ob izkušanju subtilnejših plasti življenja se namreč učimo tudi pravilnega zaznavanja le-teh in pravilne interpretacije – kako si izkušnje razlagamo, kako pretanjene notranje zaznave in občutke oblačimo v besede.
Doživetja zunajtelesnosti neposredno pričajo o tem, da resnično obstajajo svetovi onkraj fizičnega. To so energijski svetovi, ki se jih da izkusiti, raziskati in v njih zavestno delovati.