Transkripcija pogovora: Ocena predsednika dr. Danila Türka o stanju nevladnega sektorja v Sloveniji

V Sloveniji mogoče premalo razumemo, da imamo prešibko razvit nevladni sektor. Imamo državne institucije, imamo javni sektor, imamo zasebni tržni sektor, nimamo pa tega civilnodružbenega nevladnega sektorja, ki bi bil dovolj v zadostni meri. Če pogledamo samo vprašanje, koliko ljudi je v službi v katerem od teh sektorjev, vidimo, da smo v Sloveniji v precejšnjem zaostanku pri nevladnih organizacijah, in to v primerjavi z državami, kot so Italija, Avstrija, države ki so v našem sosedstvu in s katerimi se radi primerjamo in bi lahko bili popolnoma primerljivi. Zato mislim, da bi bilo tako s stališča razvojne pomoči kot s stališča civilnodružbenih tem, kot je tudi vprašanje svobode izražanja medijev itd., v vseh teh vprašanjih bi morali imeti močnejšo civilno družbo. Ampak ta civilna družba ne more biti čisto ljubiteljska. Civilna družba danes zahteva tudi profesionalnost. Zahteva možnosti, da ljudje v civilnodružbenih organizacijah profesionalno delajo in tu bi morali odpreti možnosti. Mi, recimo, imamo že dalj časa v predalih v vladi zakon o prostovoljstvu, ki bi moral odpreti te možnosti. Jaz izkoriščam vsako javno priložnost za to, da nekaj povem o tem, kako je potrebno ta zakon dati v razpravo in doseči, da bo sprejet, in okrepiti nevladni sektor. Zaradi potreb, ki jih imamo, zaradi večje kritičnosti, ki jo potrebujemo, in tudi zato, da lahko mnogim mladim ljudem damo nove možnosti produktivnega dela in tudi zaposlovanja in tudi angažiranja v mednarodni razvojni pomoči, ki mora biti v določeni meri nevladna. Tu mi manjka en pomemben vidik našega razvoja, za katerega se ves čas zavzemam, in ker ste mi dali možnost, da postavim še eno vprašanje oziroma še nekaj povem, sem to tudi izkoristil.

V nevladnem sektorju se soočamo s precejšnjo birokracijo, ki hromi normalno delovanje NVO. Kaj je po vaši oceni razlog za to in kako to preseči?

Poglejte, v Sloveniji imamo veliko blokad, ki smo si jih naredili sami, in to se vidi na vseh področjih. Tudi na gospodarskem področju smo si naredili mnoge blokade, nismo napisali oz. sprejeli nekaterih mednarodnih pogodb, ki so pomembne za mednarodno poslovanje. In to pomanjkanje dela na teh projektih vidim kot blokado. Mi si sami blokiramo možnost boljšega dostopa na tuje trge, če nismo uredili sistema na tak način, ki bi to spodbujal, ki bi naše gospodarske subjekte spodbujal v tujino. To je en primer čisto drugega področja. Na področju, o katerem govoriva, ki ga vi omenjate, se pravi NVO, je seveda vprašanje birokratskih ovir izredno resno. Te je treba poenostaviti, zmanjšati, odpravljati. Ko sem se pred leti vrnil iz New Yorka in sem hotel na novo postaviti na noge društvo za mednarodno pravo v Sloveniji, sem v dveh dneh obupal, ko sem videl, kaj se pravi ustanoviti društvo. Pri nas se zahteva ogromno nekih potrdil, nekih uradnih aktov in pečatov … četudi gre za organizacijo, ki združuje nekaj deset entuziastov, ki so strokovnjaki na svojem področju, ki ne ustvarjajo nobenega finančnega prometa relevantnih razsežnosti, ampak minimalno finančno delo, zato da lahko društvo organizira sestanke. Celo pri taki preprosti zadevi se je stvar ustavila v uradniških kanalih in bil sem zelo razočaran nad tem. Zdelo se mi je, da se je na tem področju, v pogledu formalnih postopkov za ustanavljanje nevladnih organizacij, pri nas sistem poslabšal v zadnjih dvajsetih letih. In zdaj mislim, da je prišel čas, ko je treba te reči radikalno postaviti na dnevni red in odpreti možnosti, da se ljudje organizirajo sami, da si ustvarjajo nove možnosti, nove pogoje za produktivno smiselno delo in tudi za zaposlovanje.

Ustrezni kriteriji za pridobitev sredstev, namenjenih za projekte nevladnih organizacij, so nuja. Je pa sistem prevelikega nadzora lahko tudi ovira. Kako omogočiti, da nevladne organizacije lažje dostopajo do prepotrebnih sredstev?

Mislim, da so tukaj področja različna, da je potrebno pogledati stvari po področjih, ampak skupni imenovalec bi bil poenostaviti postopke, skrajšati postopke, tudi narediti finančne kontrole kasnejše. Da ni finančna kontrola prva stvar, s katero se je potrebno ukvarjati, in preko nje ponavadi na samem začetku niti ne pridete, ker nimate nobenih kapacitet, nobenih znanj in vas potem pri ustanavljanju neke organizacije že to zaduši. Skratka, naj se kontrole vzpostavijo potem, ko že neko delo obstaja in ko se lahko nekaj kontrolira. Pri nas je pogosto tako, da preden se sploh lahko kaj kontrolira, že kontrola vse skupaj ustavi. To dajem kot primer, ne bi želel preveč poenostavljati stvari. Ampak tisto, kar je resnično pomembno, je, da mi potrebujemo precej močnejši nevladni sektor, če se hočemo dobro razvijati. Mi imamo nekaj izkušenj, ker smo že pet let v EU in mislim, da bi bilo dobro enkrat napraviti en sestanek ljudi, ki imajo izkušnje z EU in s projekti iz tega okvira, ki bi se pogovorili o svojih izkušnjah, o težavah, ki so jih morali premagati. Tu je kar precej ljudi, ki so bili uspešni pri premagovanju teh težav in treba bi jim bilo dati možnost, da dajo tudi kakšne nove predloge. Rad bi se oprl na ljudi z izkušnjami. Sam teh izkušenj nimam, nikoli nisem delal na nobenem takem projektu, ampak ko se pogovarjam z ljudmi, ki so delali na teh projektih, vidim da so nekatere skupne značilnosti in da imamo izkušnje, ki so nekaj vredne. Te ljudi bi bilo treba enkrat zbrati, ljudi, ki so delali po občinah recimo projekte, ki jih sofinancira EU. In potem videti, kaj oni opažajo kot probleme in kje bi bilo potrebno stvari spreminjati.

Lahko pri tem računamo tudi na vašo podporo?

Mojo podporo sem že ravno izrekel, to bi sigurno lahko bilo še močneje povedano ob prilikah, ki bodo. Ampak živimo v enem delu sveta, kjer si s svojimi omejitvami delamo več težav, kot je potrebno. Tu moramo najti pametnejšo, fleksibilnejšo, bolj razvojno orientirano naravnanost.