Ob kulturnem prazniku sem na Prešernovem trgu klepetal z znanko: beseda je tekla o situaciji, ki jo imamo v državi, končala pa se je s pogovorom o knjigah in branju. Ob izmenjavi začetnih misli, kako, kot družba, vedno manj beremo, da naše branje postaja vedno bolj osiromašeno, hitro, digitalno in manj doživljajsko – še posebej pri mlajši generaciji, sem se zamislil …
Kakšna je pravzaprav vrednost življenja, če ne znamo uživati ob branju knjige, ko se potopimo v globino zgodbe, če ne začutimo glasbe, ki v nas prebudi globino čustev, če ne zmoremo nepremično občudovati slike in razmišljati o njeni sporočilnosti? Kako bogato je lahko življenje, če ljudje ne zmoremo potočiti solze ob lepem filmu v kinu ali pa smo ravnodušni ko zapuščamo kulturne dogodke? Koliko lepote in življenja pravzaprav zamujamo?
Današnji petnajstletniki naj bi poznali več kot polovico manj besed od tistih, ki so bili petnajstletniki pred dvajsetimi leti. Italijanski filozof Umberto Galimberti, ki bil pred kratkim v Sloveniji, je opozoril na zanimivo dejstvo: “Če mladi uporabljajo le šeststo različnih besed, potem je tudi njihovo razmišljanje omejeno s šeststotimi besedami. Predstavljajte si osiromašenost tega dojemanja; koliko odtenkov, misli, iskric je v teh glavah za vedno obsojenih na propad, ker mladi ne poznajo besed, s katerimi bi jih oblikovali”.
Zato so besede tako pomembne. Oblikujejo naše zgodbe, naše doživljanje, naše življenje. Morda na kulturo gledamo kot nekaj vzvišenega, odtujenega, nepotrebnega; Po drugi strani pa je morda ravno kultura (pa naj bo bralna, umetniška ali duhovna) tista, ki nas lahko oblikuje v boljše ljudi. V globljem dojemanju življenja namreč lažje razumemo, se vživimo in čutimo drug drugega. Zatorej si vzemimo čas za življenje, za knjigo, za doživljanje in globlje razumevanje življenja. Morda bomo z drugačnim odnosom do življenja dobili tudi nov dostop do idej kako izboljšati trenutno družbeno stanje.