Pred leti sem se sredi noči vračal domov. Po ogledu akcijskega filma v kinu smo še dolgo klepetali o vsebini, pa se je vse skupaj precej zavleklo v noč. Mokre ceste so bile tako rekoč prazne, po poti, po kateri sem hodil, ljudi ni bilo več, tudi mestni avtobusi so bili sredi noči zelo zelo redki. Da bo vse skupaj še bolj zabavno, se je začela spuščati tudi megla. Kljub temu sem se domov odpravil peš.
Pa se je zgodilo, da sem nekje na sredi poti za seboj zaslišal tek. Naneslo je, da je bil to ravno eden od manj osvetljenih delov moje poti. Ko sem se ozrl nazaj, so se koraki takoj ustavili. Nadaljeval sem pot in spet je bilo slišati zvok zelo hitrih korakov. Ko sem se ozrl, se je tekanje ponovno ustavilo. Ta vzorec se je kar naprej ponavljal. Polagoma se je tako skozi meglo začela izrisovati temna silhueta. Ko sem gledal nazaj, je silhueta normalno hodila po pločniku, ko sem bil obrnjen naprej, sem slišal tek. Počasi so bili koraki vse bližje. Sicer nisem preveč prestrašene sorte, a ta igra teka in hoje je postajala vse bolj napeta. Skoraj se mi je že prikradla za hrbet. Ko sem gledal naprej, sem slišal tek, ob pogledu nazaj pa mi je silhueta skorajda ležerno sledila. Z olajšanjem sem se spomnil zaprtega dežnika, ki sem ga držal v roki. Tesno sem ga prijel in se pripravil na najhujše. Ko je bil zvok stopal tik za menoj, sem se ustavil, rahlo pokrčil kolena, s telesom sem se nekoliko zasukal, da bom lahko čim bolj zamahnil, ter se ozrl nazaj proti svojemu cilju … Tam pa me je pričakal prestrašen obraz moškega, ki je skorajda zavpil: ‘Samo na avtobus tečem.’ O. In res sem pred seboj zagledal avtobusno postajo, tudi zvok avtobusa sem že slišal. Iskreno sem se mu opravičil, a slab priokus je ostal. To je bila resnično velika lekcija, ki se je še danes zelo živo spomnim. Ne dvomim, da je na mojo presojo močno vplival ogled filma in nekajurni pogovor o vseh mogočih nasilnih združbah, ki nam strežejo po življenju.
Miselne predstave in prepričanja obarvajo zaznave in interpretacije. Pa če to hočeš ali ne. Posledično so tudi tvoje odločitve temu primerne, kar pa lahko privede do precej nespametnih dejanj. Od tod različni reki v smislu: »Človek sveta pogosto ne vidi takšnega, kot ta v resnici je. Vidi ga takšnega, kot je on sam.« Čemur se posvečaš, to se kot izkušnja zasidra vate. Te notranje polni in spreminja. In vzpostavlja tvojo notranjo držo, naravnanost, vrednote, posledično pa gradi tudi odnos do življenja.
Tu si ne morem kaj, da ne bi potegnil vzporednice z družbo. Kar vstopa v družbo, to jo gradi, polni in spreminja. Velik vpliv na te procese imamo posamezniki in organizacije, ki delujejo kot mnenjski voditelji ali strokovne avtoritete, še posebej pa mediji in medijske osebnosti. Smo pa v času, ko dobre novice sploh niso več novice. Sam imam občutek, da je apriorni kriticizem in favoriziranje temnih zgodb že kar nekakšna stalnica sodobnega časa. To brez dvoma vpliva na vse nas. Star rek namreč pravi: »Kdor išče samo slabo, bo poplačan s tem, da bo slabo tudi našel.« Če ne drugače, tudi tako, da z lastno interpretacijo dobre stvari pač spremeni v nekaj slabega. Posledično se pogosto počutimo ogrožene in ‘udrihamo’ okrog sebe s takšnimi ali drugačnimi ‘dežniki’.
A tudi danes, tukaj med nami, obstaja veliko dobrih zgodb, dobrih projektov in pobud. Res si želim, da bi v medijih, še posebej pa v vsakdanjem življenju, le-tem dali prednost. Ker dobre zgodbe navdihujejo, krepijo optimizem ter ustvarjajo klimo, kjer nove ideje in ustvarjalnost lahko cvetijo in se razvijajo. Ne pa, da že v začetku, še preden pokažejo svoj potencial, naletijo na steno predsodkov, kriticizma in strahu, kot se to žal prepogosto dogaja.