Tokrat sem se odločil, da po dolgem času spet napišem nekaj misli o duhovni plati življenja. Morda je v teh ekonomsko zaostrenih časih duhovna plat življenja videti kot pravljica za knjige, a življenje vendarle ni utemeljeno le na materialnem bogastvu in BDP.
Danes nesporno prevladuje razum. To dejstvo močno vpliva tudi na osebni in duhovni razvoj, saj sodobni človek želi predvsem razumeti sebe in življenje. Na prvi pogled se zdi, da razum s svojo apriorno skeptičnostjo nima kaj iskati v duhovnih vodah, a ni čisto tako, čeprav marsikateri duhovni iskalec ob tem zmajuje z glavo. Razum je danes eno ključnih gonil samorazvoja. Ne upoštevati ga, bi pomenilo ne upoštevati enega temeljnih elementov sodobnega doživljanja življenja in samega sebe. Pristop, ki vključuje tudi uporabo razuma in njegovih sposobnosti, se pogosto omenja kot pot védenja, ali tudi pot poglabljanja razumevanja (na Vzhodu znana kot džnjana, pa tudi kot radža joga). Je pa res, da je nenehno poglabljanje razumevanja le del poti, ki zajema tudi samodisciplino, meditacijo in pravilno delovanje v skladu s svojimi spoznanji. Za razliko od religiozne poti vere in predanosti, daje pot védenja velik poudarek razumevanju prikritih silnic življenja – duhovnih zakonitosti, kot so zakon vzroka in posledice (bolj znan kot zakon karme), zakon cikličnosti, pa univerzalna enost ali zakon duhovne ljubezni ipd. In seveda brezkompromisnemu preverjanju v praksi.
Bi torej lahko rekli, da je religija skupaj z vero zastarela oblika duhovnosti? Ne. Religija je določena oblika vzpostavljanja stika z duhovnimi razsežnostmi življenja, ki je marsikomu blizu in je še vedno prevladujoč način duhovnega iskanja. Se pa tudi religije do neke mere prilagajajo sodobnemu človeku in njegovim težnjam. Vendar ne moremo mimo dejstva, da je danes vse več ljudi, ki jim verski, religiozni pristop k odkrivanju lastne duhovne narave ne ustreza. Danes predvsem želimo razumeti sebe in procese, skozi katere gremo. Ne pa verjeti apriornim trditvam naukov ali ‘svetih’ knjig.
A prepričan sem, da ko potegnemo črto pod vse zapisano, ni toliko pomembno, katero pot človek izbere. Bistvo je v odnosu do lastne poti. V tem, koliko ceniš lastno duhovno naravo in potenciale, ki jih v sebi nosiš. Glavna stvar pa je zagotovo zaupanje v sočloveka, zaupanje v življenje, predvsem pa zaupanje v svojo duhovno globino, ki je temelj etike, pravičnosti in sodelovanja.
Indijski modrec Ramana Maharši je tako rekoč celotno svoje življenje in ves svoj nauk posvetil enemu samemu vprašanju: Kdo sem jaz? Pa pri tem ni bil edini. Napis v grškem delfskem preročišču opozarja: ‘Človek, spoznaj samega sebe!’ ‘Spoznaj tisto, po čemer spoznaš vse’, pravijo Vede. Morda pa to niti ni tako slaba usmeritev, saj veliko odgovorov skrivamo prav v samem Sebi.