Dan ima vedno enako število ur, pa se nam vseeno včasih zdi, da se vleče in se nikamor ne premakne, drugič pa se zdi, kot da nam polzi med prsti, med tem ko bi ga radi zadržali. Če uspemo pozabiti na čas, se prepustiti trenutku, trenutni dejavosti, osebi, ki je ob nas, naravi, ki nas obdaja, … potem čas ne obstaja. Ne razmišljamo namreč o vseh malenkostih, ki bi jih še ‘morali vključiti’ v svoj dan, ne obremenjujemo se s tem, kaj bo jutri ali z vsem, česar še nismo uspeli postoriti. Otrokom gre življenje izven časa zelo dobro od rok, znajo se zares zatopiti v igro, globoko prisluhniti zgodbi, z zanimanjem podrobno opazovati cvetlico … Prostor brezčasja pa je vendarle tudi v nas odraslih, vedno je tu, le poiskati ga moramo.