Duhovno/duhovnost je izraz, ki danes za marsikoga označuje del življenja, ki je bolj ali manj povezan z religijo in vero ter nekaterimi mejnimi izkušnjami in znanji. Človek hitro pomisli na kup različnih smeri, namenjenih osebnemu razvoju – na različne delavnice, tehnike, interpretacije, nauke. Tukaj najdemo astrologijo, vedeževanja, prerokbe … najdejo pa se tudi različni posebneži, ki so pod to streho ‘duhovnosti’ našli svoj svobodni prostor, kjer so lahko brez zadržkov takšni, kot pač želijo biti. Skratka, gre za zelo pisano polje, ki pa je bolj ali manj povezano s človekovo subjektivno naravo. A vse našteto v resnici težko poimenujemo kot duhovnost samo. V glavnem gre za orodja, ki nas morda lahko pripeljejo do globljega stika s seboj, s svojimi pristnimi hotenji, duhovnimi potrebami ter skritimi potenciali.
Sam razumem izraz duhovno mnogo širše. Kot vse tisto, kar je povezano z izražanjem človekovega duhá. In nikakor ni prisotno samo v zamejeni sferi družbe, ki jo imenujemo ‘duhovnost’. Morda jo najlažje zasledimo v kulturi, sociali, izobraževanju, a nobeno polje življenja ni odmaknjeno. Res je, da nekatera življenjska področja izraziteje iščejo podporo tudi v teh notranjih razsežnostih posameznika. Druga področja (kot je v preteklih desetletjih značilno za znanost) pa tega subjektivnega vidika ne vključujejo ali se mu celo skušajo izogniti kot neoprijemljivemu, neobjektivnemu in zato nezanesljivemu elementu.
Duhovnost doživljam kot izraz človekove notranje narave. Njegove duše. Tistega najbolj skritega, a obenem najbolj potentnega dela človeka. Zato se mi zdi pomembno vprašanje, koliko svojega duhá izžarevamo. Koliko mene, kot dušnega bitja, je prisotnega v življenju, v vsakdanu. Sivina življenja je namreč povezana s pomanjkanjem duhá. Ob tem je čisto vseeno, ali temu rečemo pomanjkanje duhovnih globin, izvirnosti, dušnosti ali kako drugače. A ko je prisotno, je pristno, prihaja iz človekove notranjosti. Takrat se v praksi kaže kot potencial, ki usmerja življenje, ga bogati in mu daje globlje razsežnosti. Prepričan sem, da brez tega, da bi zaživel tudi ta vidik sebe, v resnici nihče ne more biti celovit. Od tod nenehna iskanja človeštva. Brez tega globljega vidika življenja človek ostaja neizpolnjen. Posledično se podaja v lov za dobrinami, ki samo navidezno potešijo to nenavadno lakoto, ki pa v resnici sploh ni materialna.
Danes je celotna družba bolj naravnana na objektivno znanost, stran od človekovega subjektivnega življenja. A verjamem, da se bo v prihodnosti prepoznala tudi neizmerna vrednost subjektivnih izkušenj in uporabnih potencialov, kot sta na primer kreativnost, intuicija, moč povezovanja, koherence, etičnega odnosa ipd. To pomeni večji zasuk v smeri duhovnosti.
Res ne vem, ali obstaja kakšen izraz, ki bi lahko ustrezno in v celoti nadomestil besedo duhovno. Pa mislim, da tudi ni potrebno. Kaj označuje izraz ‘duhovno’, odlično pojasni Slovar slovenskega knjižnega jezika: ‘Duhovnost je usmerjenost k nematerialnim vrednotam’. Zato torej duhovnost ni in ne bi smela biti nekaj mejnega. Seveda je, tako kot na mnogih drugih področjih življenja, tudi tukaj veliko različnih pogledov in prepričanj. A globalno gre za usmerjenost k nematerialnim vrednotam, kot so etika, sodelovanje, srčnost, sočutje, spoštovanje … In te vrednote bi vsekakor morali brezkompromisno podpirati.