Pred dnevi smo v eni od skupin, s katero tesneje sodelujem, govorili o etiki. Pa je beseda nanesla tudi na prijaznost. Prijaznost ima izjemno pozitiven vpliv na človeka, obenem pa zelo dobro in spodbudno deluje na njegovo okolico. Nekatere raziskave so celo pokazale precejšen blagodejen vpliv na zdravje, v primerih, ko so ljudje zavestno gojili prijaznost v svojem življenju. Morda je tudi to razlog, da je prijaznost še posebej velik imperativ na poti osebnega in duhovnega razvoja. Bi bilo pa dobro, če bi se o prijaznosti večkrat odprto pogovarjali, kar je pokazal tudi naš pogovor. Namreč, v skupini se je čez čas zelo vznejevoljen oglasil M.: »Bolj, ko sem prijazen, bolj me izkoriščajo. Ko pa me to razkuri, pa se še sam sebi zdim pravi bebec.« Seveda se je nanj takoj usul plaz razlag o tem, kaj da dela narobe. Na koncu pa smo vendarle izkristalizirali, da je potrebno ločiti prijaznost kot del bontona, od prijaznosti kot posledice spoštovanja in pozitivnega odnosa do življenja.

A kako ločiti med iskreno prijaznostjo in nekakšno držo prijaznosti? Ta je namreč lahko tudi beg pred odgovornostjo oziroma ukrepanjem takrat, ko bi morali ukrepati. Z navidezno prijaznostjo se lahko elegantno izognemo morebitnim konfliktom, ki pogosto prinesejo neravnovesje, neprijetne občutke, včasih celo občutek krivde. Kaj pa, če v nas vre? Ali ni v tem primeru prijaznost zanikanje lastne notranje realnosti? Ali ni to neke vrste samoprevara? Takšna drža prej ali slej privede do nezadovoljstva in notranjega konflikta. Navzven si prijazen, znotraj pa vre. Posledice takšnega stanja so lahko zelo neprijetne za tvojo okolico, pa tudi za tebe samega. Ker edino mi sami lahko najbolj vemo, kaj se dogaja v nas, je še toliko bolj pomembno biti v stiku s seboj. In se odzivati v skladu s svojimi občutki, kljub morebitnemu neravnovesju v odnosu.

Včasih pa je prijaznost zgolj privzgojena drža v odnosu do soljudi ali v odnosu do določenih življenjskih situacij. Skorajda avtomatizem, ki nima kaj dosti opraviti z našo pravo naravo. Za razliko od tega, pristna prijaznost izvira iz notranjega ravnovesja in pozitivnega odnosa do okolja, v katerem bivamo, ne pa iz predstave o tem, kako bi se morali vesti. Izvira iz spoštovanja, tako do sočloveka, kot do samega sebe. Sam zelo verjamem, da je duh prijateljstva in sodelovanja temelj za spoštljive medčloveške odnose, ki edini lahko prinesejo napredek družbe. Zato prijaznosti vsekakor rečem da. A nikakor ne za vsako ceno. Naj bo tudi prijaznost ozaveščena.

Je res potrebno biti prijazen?