Zgleda, da življenje postaja vedno bolj nestanovitno, spremenljivo in polno vprašanj tipa kam, kaj, kako? Kam naj se usmerim, kaj naj delam, kako naj to začnem, spremenim, naredim. In morda nas ob vsem tem obišče še misel: “ko bi le imel odgovor, da bi lahko začel/a … tisto stvar, ki je moja lastna, pot, ki mi je namenjena, da bi le vedel/a kaj in kako naj to počnem?
Ko se človek znajde v takšni situaciji, brez takojšnjih odgovorov, se mu lahko zazdi, da je nekaj narobe in da je to situacijo potrebno čim prej popraviti oz. odpraviti. Da to storimo, se lahko zatečemo k iskanju odgovorov pri drugih ljudeh, avtoritetah, medijih, predavanjih, morda tudi astrologiji, vedeževanju. In s tem ni čisto nič narobe. Odgovore iščemo tam, kjer presodimo, da jih lahko v čim krajšem času dobimo.
Ampak vseeno temu ob bok postavimo še dodatno perspektivo: ko nečesa ne vemo, je to povsem sprejemljivo in kot drugo, morda še pomembnejše – to nam da priložnost, da odgovor začnemo iskati sami. Zakaj sami? Zato, ker končni cilj ni odgovor, ki ga iščemo, ampak vsa prehojena pot do odgovora. Gre za proces zorenja in odraščanja na poti iskanja tega odgovora na naše vprašanje. Na tej poti pridemo do odgovora sami in s tem transformiramo sami sebe. Transformiramo kdo smo zase in kdo smo za svet okoli sebe. Ne kopiramo odgovorov od drugih, ampak izražamo lastna spoznanja oz. modrost, ki smo jo pridobili na podlagi lastnih prehojenih korakov …
Lahko bo slišati paradoksalno, ampak ko nečesa ne vemo, lahko uporabimo naslednje osebne drže: sprejemanje oz. priznanje, da nečesa ne vemo, spraševanje oz. radovednost (biti odprt za odgovore) in zaupanje. Zaupanje v smislu lastne vrednosti in življenja v nas samih, da na rabimo tekati sem in tja kot zbezljane kokoši, ampak se, ko nečesa ne vemo, ustavimo, vprašamo in z iskreno radovednostjo začnemo iskati odgovore. To lahko naredimo ne glede okoliščine v katerih smo. Morda to na nek način zveni primerno samo za tiste, ki imajo čas in nimajo težjih življenjskih izzivov. Da preizprašujejo življenje in iščejo svojo lastno resnico in odgovore. Ampak zakaj je ta drža tako pomembno dejansko za vsakega izmed nas? Zato, ker s takšnim pristopom naredimo nekaj, kar je Viktor E. Frankl ubesedil v naslovu ene izmed njegovih knjig – “Kljub vsem rečemo življenju DA”.