Včasih se mi zgodi, da se večina pogovorov v parih dneh zavrti okrog iste teme … ta vikend so bili to pogovori in razmišljanja o svobodi znotraj partnerskih, družinskih in prijateljskih odnosov. Kako to, da se odrasli ljudje v odnosih kar naenkrat “izgubimo” in potem začenjamo igrati nove vloge, ki so bodisi plod naših ali pa plod pričakovanj drugih? Kje na poti izgubimo sami sebe?
Kot bi začeli sebe dojemati kot celoten odnos, kot da iz “jaz” nastane “midva” in “mi”. Kar se tudi meni sliši povsem logično, pa vendar se je vredno vprašati, od kje potem črpamo energijo, navdih, ljubezen, sprejemanje? Ko smo intenzivneje vpeti v odnose (veliko ljudi niti ne pozna izkušnje biti sam s sabo), to potem največkrat pričakujemo iz odnosov. Začnejo se pričakovanja, ideje kako bi nekaj moralo biti, predstave kaj moram jaz prispevati itd. Pozorno sem prisluhnil prijatelju, ki mi je iskreno delil, kako sta se s partnerko oba zavestno trudila, da bi ugodila eden drugemu, v bistvu pa do tega zares ni bilo nikomur od njiju.
Zanimivo je, kako se v odnosih bojimo izgubiti ljubljene osebe, njihovo potrditev, ni pa nam težko izgubiti samih sebe :) Pomembno se mi zdi, da je človek znotraj odnosov pri sebi zaključena celota in pomirjen sam s sabo (kot krog). Ko vstopa v odnose, to ne pomeni da iz dveh krogov nastane večji krog, temveč, da se kroga medsebojno povežeta v “osmico” (o+o = oo), ki na nek način simbolno predstavlja tudi neskončnost. Ko znotraj odnosov vsak ohranja svoje kvalitete in samega sebe, hkrati krepi celoten odnos. To ne velja samo za partnerske ali družinske odnose, temveč tudi za družbene. Ko smo zaključeni in pomirjeni sami s sabo, lahko resnično dajemo skupnosti.
Veliko darilo, ki si ga lahko medsebojno podarimo je, da eden drugemu ustvarjamo prostor, kjer se lahko vsak izmed nas pristno poveže s tem kdor je, se osvobaja, prihaja v stik s svojimi kvalitetami in jih potem prinaša naprej v odnose z drugimi. Največ doprinesemo s tem, ko ohranjamo svoj krog in ta krog povezujemo z drugimi. Notranje zaključen in samozadosten človek je namreč svoboden človek … Marsikdo lahko pripomni, da si takšno svobodo lahko privoščimo le “zahodni” ljudje, pa vendar v razmislek … notranje pomirjen človek se ne bo dokazoval in poskušal biti najboljši v svetu, poskušal bo biti najboljši za svet in mu doprinesti po najboljših močeh …
Pozdravljeni,
vša razmišljanja so tako lepa, tako bogata, da ne morem verjeti, da ni komentarjev!
Seveda je moja prva misel, da ni kaj dodati, le nasmehneš se in prikimaš, a je kljub temu dobro, da komentiraš, saj je ponavadi komentar v obojestransko zadovoljstvo in komunikacija podobno mislečih.
Le tako naprej, saj sem mnenja, da je tako razmišljanje in delovanje manjkajoči delček