Pred sabo imam že precej načeto knjigo Poslednji dnevi Sokrata. Še vedno mi je vir navdiha. In po tihem se mi v misli prikrade vprašanje: bo čas, v katerem živimo, zgodovina beležila kot obdobje razcveta naše družbe? Čez dvajset ali petdeset let se bodo v šolah verjetno učili, kako je bilo to obdobje razcveta tehnologije, mobilnikov, računalnikov, socialnih omrežij ipd. In še res je tako.
Kaj pa mi? Ljudje. Tehnološka orodja, ki nam pomagajo graditi družbo, niso družba sama. Imajo pa močan vpliv nanjo. Če odmislimo fascinacijo nad vsemi tistimi ‘piksli’, ‘megaherci’ in ‘megabajti’ informacij ter si zastavimo preprosta vprašanja. V redu, to je razvoj tehnologije. Kaj pa naš razvoj? Smo šli naprej v smislu človečnosti, povezanosti, smo kaj bolj modri? Je danes več ljudi notranje izpolnjenih, zadovoljnih s svojim življenjem in posledično srečnih? Ali drugače: smo kaj manj sebični, manj agresivni, manj manipulativni kot pred dvajsetimi leti? Zgodovina nas bo neizprosno ocenjevala po človečnosti, ne po tehnologiji, ki smo jo uporabljali.
Priznam, niti sanja se mi ne, kdo je bil v času Sokrata minister ali ‘predsednik vlade’. Ne vem, kdo je bil najbogatejši. Moram priznati tudi to, da nimam pojma o tem, katero najsodobnejšo tehnologijo tistega časa so uporabljali pri izdelavi kotlov za kuhanje kosila ali podkvic za podkovanje konjev. Verjetno bi bilo zanimivo vedeti tudi to. A mnogo bolj dragoceno mi je ‘ujeti’ in dojeti širino duha, ki so jo imeli Sokrat in njegovi miselni oziroma duhovni sodobniki. Takšni možje in žene so spreminjali svet na bolje. Zgodovina pomni ljudi, ki so se borili za skupne vrednote in njihov pomen vnašali v skupno zavest.
Prepričan sem, da ni vseeno, kakšno sled puščamo. Predvsem pa h kakšnim vrednotam usmerjamo skupno barko, ki se ji reče človeštvo. Ker majhna sprememba danes lahko pomeni velikanski odklon čez desetletja. Nikakor si ne želim, da bi doto, ki so nam jo zapustili veliki ljudje zgodovine, v nekaj desetletjih zapravili za bleščeče puhlice o pomenu individualne uspešnosti in sloganov v smislu: »Če bo vsak prisiljen poskrbeti zase, pa se bo družba razcvetela.« Sodelovanje, pomoč in čut za sočloveka in naravo so izraz razvitosti in moči neke družbe, nikakor pa ne izraz podpiranja lenobe ali šibkosti. So izraz moči duha. Samo to šteje.