Kakšen je naš odnos do postavljanja konkretnih ciljev in do razmišljanja o viziji, ki sega dlje v prihodnost? Osebno poznam nekako dva tipa odgovorov na to vprašanje: postavljanje ciljev in vizije je ključnega pomena, saj cilji usmerjajo našo pozornost in oblikujejo naše sedanje delovanje ter drugi, ki meni, da postavljanje končnih ciljev ni najboljše, saj nas ti oropajo bivanja v sedanjem trenutku in smo na tak način manj v stiku sami s sabo, ter tudi manj zaupamo, da ima življenje svojo smer, ki je pravzaprav ne moremo nadzorovati in bi se ji lahko bolj prepustili.
In ko v življenju ne vem, kaj je bolj resnično zame, se mi zdi vredno slediti lastnim izkušnjam. Te mi trenutno kažejo, da postavljanje konkretnih in večkrat tudi merljivih ciljev zelo dobro vpliva na organiziranost, disciplino, predvsem pa na pozornost, ki jo namenjam konkretni stvari, osebi ali projektu. Ko imam postavljen cilj, bom temu posvetil več svoje zavestne pozornosti, kar pomeni, da se bo ta stvar lažje spremenila oziroma premaknila naprej. Če nasprotno od tega, le čakam in (za)upam, da bo življenje “samo poskrbelo za to”, se ponavadi to ne zgodi samo od sebe, prav tako nekako izgubim del svoje moči, ker se počutim kot igralec, ki zares ne igra na igrišču, temveč bolj greje rezervno klop življenja.
Splošno gledano, nas cilji, ki so vezani na neko vizijo, spodbujajo v nove izkušnje, ki jih najverjetneje drugače ne bi doživeli, saj bi bolj čakali kot pa jim stopili naproti. Prav tako ne bi dosegli nekih rezultatov in premikov v naših osebnih življenjih ali celo sprememb v širšem prostoru. Zelo zgovoren mi je bil stavek kolegice, ki je pred kratkim pripomnila: “Ko imam časa 3 ure, je velika verjetnost, da bom preveč razmišljala in na koncu ne naredila stvari … ko imam časa le 45 minut, bom maksimalno izkoristila ta čas in naredila iz njega kar lahko”.
Pomembno se mi zdi, da se hkrati zavedamo tako večnosti kot minljivosti življenja. Čas v našem osebnem življenju je minljiv (vsak dan ga imamo na nek način manj) in vredno ga je pozorno in zavestno uporabiti. Vprašanje je le, čemu ga bomo namenili? Kakšnemu osebnemu življenju, kakšnim odnosom in kakšnemu doprinosu življenju samem …?