S prijateljico se pogovarjava o osebnih izkušnjah z ljudmi, ki v današnji družbi veljajo za visoko storilnostne, najboljše, uspešne … pogovor pride to točke, kjer oba deliva identično izkušnjo, kako se človek, ob visoko “učinkovitih” ljudeh, večkrat počuti praznega, izžetega, povoženega … občutek gre nekako takole: (pre)hitra komunikacija, bruhanje informacij, visoka pričakovanja, preskakovanje tem, nenehno povezovanje, strukturiranje in ciljna usmerjenost, misel na misel, struktura na strukturo – kot napreden računalniški program, ki nikoli ne počiva in samo melje naprej – brez pomisleka zakaj točno to počne … ne ozira se na okolico, le procesira dalje. Pogovor deluje prazen in na nek način brez življenja. Takšni ljudje veljajo za zelo inteligentne in tudi so, vendar največkrat predvsem umsko …

Um je čudovito orodje, je pa njegova specifična lastnost, da se žal skoraj nikoli ne ustavi. Problem nastane, ko družba um in njegovo nenehno procesiranje postavi za pokazatelj življenjske in družbene uspešnosti … in tako kot družba drvimo, norimo in se preprosto ne ustavimo – isto kot zbezljan um, ki preprosto mora nekaj početi … Zanimivo mi je, je kako zelo cenimo umsko učinkovitost in njegovo storilnost, ne cenimo pa njegove tišine in mirovanja. Ko se um / človek / družba vsaj malo ustavi, je morda sposoben videti stvari drugače, bolj celostno in holistično. Videti ne le samega sebe, ampak tudi druge dele življenja. Morda jim celo prisluhne, jih začne opazovati, sprejemati, se tudi prilagajati. Tukaj potem nastane prostor za modrost. Sprejemanje in sodelovanje z življenjem, kjer je um le orodje za podporo življenju, ne pa destruktivna sila, ki se ne zna ustaviti. Modrosti žal ne moremo preprosto kopirati en na drugega ali je na hitro prodajati v knjigah in na spletu. Modrost lahko poglabljamo in vzgajamo vsak pri sebi, le ta pa potem žari navzven – ne samo preko besed, ampak predvsem v drži, vrednotah, notranjem miru in sprejemajočem občutku, ki jo narava in ljudje pristno čutimo ob tem.

Če želimo postati družba z več modrosti, poglejmo na uspešnost malo drugače. Katere stvari, projekti in predvsem ljudje so sposobni sprejemati, vključevati in dojemati življenje celostno? Kdo so tisti, ki se znajo ustaviti, prisluhniti in videti onkraj sebe in svojega uma? Takšnim ljudem je vredno prisluhniti in jih podpreti, saj bodo modrost vzbujali in krepili tudi pri drugih. Kako jih prepoznamo? Ko umirimo svojo umsko drvenje, prisluhnimo in začutimo kdo v nas spodbuja notranji mir, sprejemanje in pristno povezovanje. Modrost smo sposobni prepoznati. Zatorej prisluhnimo svoji in slišali bomo tudi modrost drugih …

(Pre)pametni ljudje in družba …