Ljudje nenehno komuniciramo med sabo. Izmenjujemo mnenja, ideje, hkrati pa v medsebojnih pogovorih komuniciramo tudi naše namere, želje in potrebe. V komunikacijo vstopamo na svoj način, s svojimi lastnimi besedami, s svojim mnenjem in lastno interpretacijo stvari. Določeni načini komunikacije so zelo konstruktivni, osvobajajoči, peljejo stvari in debato naprej, jo bogatijo in opolnomočijo. Spet drugi načini komunikacije so bolj destruktivni, jemljejo in preusmerjajo pozornost na druge stvari, rušijo vsebino in vnašajo nemir v proces komunikacije. To ni nujno slabo, saj lahko rušenje določenih stvari prinese tudi kaj novega.
Pomembno vprašanje pri načinu komuniciranja je predvsem vprašanje namere: s kakšno namero komuniciramo in sporočamo določene stvari: je naša namera prispevati komunikaciji, opolnomočiti, bogatiti vsebino? Ali je naša namera na drugi strani ravno nasprotno, zavirati proces komunikacije, dokazovati svojo resnico in poskušati spodbuditi konflikt v komunikaciji?
Test, da to ugotovimo je lahko zelo preprost – vprašamo se lahko: s kakšno namero to komuniciram, kaj želim s tem doseči, kaj želim prispevati? In dodatno: je pozornost na meni ali je pozornost na vsebini in procesu ter posledično konstruktivnemu rezultatu debate? Imeti pozornost le na sebi, v večini primerov vodi le v slepo ulico komunikacije. Večkrat se zgodi, da ljudje komuniciramo iz svoje ranjenosti ne da bi to sploh opazili. Zato je vprašanje, kaj lahko sočloveku preko svoje komunikacije doprinesem, še toliko bolj pomembno.
Znan je tudi Sokratov preizkus “trojnega filtra”, ki ga lahko zasledimo v njegovih zgodbah. Obstajali naj bi trije filtri, ki jih lahko poskusimo uporabiti v naših komunikacijah:
Filter Resnice: Ali si prepričan, da je tisto, kar želiš povedati, resnično?
Filter Dobrega: Ali bi rad povedal kaj dobrega?
Filter Uporabnosti: Ali bo to kar boš povedal, komu koristilo?
“Torej,” je zaključil Sokrat. “Če bi rad povedal nekaj, kar ni ne resnično, ne dobro, niti koristno, zakaj bi sploh kaj govoril?”