Zrem v oči drage osebe in čutim, kako švigajo moje misli: “Povej ji kaj, vprašaj jo kaj, zakaj sva tiho? …” V glavi čutim neke vrste nemir in potrebo, da bi bila komunikacija med nama živa, izražena, slišana … kot iskanje neke potrditve, da je vse v redu. Ta občutek negotovosti poznam osebno, zanj sem slišal tudi od mnogih znancev.
Zakaj nam izgovorjene besede toliko pomenijo? Morda zato, ker smo na njih navajeni, ker so dokaj konkretne in morda zato, ker ponovno zaposlijo naše misli, ki dobijo material za novo procesiranje?
Kaj pa tišina? Ali v njej ni dogajanja? Prisluhnimo ji in slišali bomo še kaj drugega kot le nenehno brbotanje miselnih konceptov. Morda bomo zaznali kakšen telesni občutek, naše dihanje ali čustveno razpoloženje. To občutenje je izredno dragoceno, saj nas postavi v trenutek tukaj in zdaj, v naš lasten center. V tem trenutku se lahko vprašamo: kako se počutim v sebi, v svojem telesu, kaj se zares dogaja z mano v meni?
Mi sami smo tista baza, kjer se začne komunikacija z ostalimi. Vsi nenehno komuniciramo, le da to ponavadi počnemo pretežno umsko (z ogromno, večkrat praznimi, besedami) ali pa to počnemo tudi z občutkom sebe in zavedanjem, iz kje v nas trenutno prihajajo te besede. Iz tega zavedanja prihaja naša moč in zmožnost pristnega stika z drugimi. Več občutka, stika in komunikacije, ki smo je sposobni imeti sami s sabo, lažje bomo komunicirali z drugimi.
Začeti je preprosteje kot bi si mislili (našim mislim se to seveda zdi sila zapleteno Začutimo lahko svoje telo in kaj se z njim dogaja – to nas bo prizemljilo v ta trenutek. Prisotni v tem trenutku morda ne bomo potrebovali izreči na tisoče besed. Morda bo dovolj kratek stavek, dotik, objem ali pogled, ki bo drugemu jasneje prenesel naše sporočilo, kot pa flota vrženih besed in čudenje, kako to, da nas ne razumejo. Tišina odpira marsikatera vrata, morda ne površinskih, vsekakor pa odpira vrata življenju, ki se nenehno spleta in prepleta med nami. Žal se prevelikokrat obremenjujemo s tem, kaj reči, da bi ga slišali ..