Preprosti testi so pokazali, da človek težko kvalitetno opravlja več reči hkrati. Tako, na primer, v nekaterih državah že razmišljajo, da bi za telefoniranje med vožnjo uvedli podobno stroge kazni, kot so predvidene za vinjenost. Raziskave so namreč potrdile, da se funkcionalne sposobnosti voznika zmanjšajo na podobno raven.
Multifunkcionalnost pogosto prinese površinskost. Čeprav smo prepričani, da gre za vzporedno obvladovanje spretnosti, gre najpogosteje za zaporedno pozornost in hitro preskakovanje oz. preklapljanje z enega vsebinskega ali delovnega področja na drugo. To da občutek, da delamo več reči hkrati in da je naša efektivnost velika. In dandanes, ko nenehno primanjkuje časa, se zdi, da je večopravilnost nujna in precejšnja prednost.
A bistvo razmišljanja tokrat ni povezano z delovnimi rezultati. Vprašanje, ki se mi ga zdi smiselno zastaviti je, koliko ima človek sam od tega, če opravlja več reči hkrati? Sploh če vemo, da je v teh primerih zelo težko biti zbran in pri stvari.
Kuhaš kosilo, obenem spremljaš oddajo na televiziji o krizi bančnega sektorja, pri roki pa imaš še telefon, saj moraš biti, zaradi morebitnih težav v službi, dosegljiv. Mimogrede se pogovarjaš z enim otrokom, kako je bilo v šoli, drugemu pa sproti daješ navodila za domačo nalogo. Ni čudno, da marsikdo na koncu dneva čisto onemogel pasivno obleži pred televizijo. Dan je bil poln, a človek ostaja prazen. Pa je v tem ponorelem svetu sploh mogoče delovati drugače? Še posebej, ko prevladuje splošno prepričanje, da več informacij pomeni tudi večjo uspešnost v življenju.
Za primer še nekoliko drugačna izkušnja. Ena vrtnica je bogata, izjemna, lepa. Pa se kljub temu raje odločamo za več – podarjamo šopek vrtnic. Ker to simbolizira polnino, bogastvo in lepoto. A paradoks je, da na koncu lahko sediš med šopki stotih vrtnic, pa morda lepote vrtnice sploh še nisi opazil. Ker je vsega preprosto preveč.
Do kod je vse skupaj še smiselno? Zakaj bi prebral pet knjig, če vsebine ne uspeš ponotranjiti, jo sprocesirati, povezati s svojim življenjem? Zakaj delati več stvari hkrati, pa čeprav je jasno, da smo pri tem površni? Včasih en sam pogled pove veliko veliko več, kot sto besed. Bežen nasmeh, majhen dogodek, prizor v naravi … Vprašanje pa je, če v današnjem hitrem svetu to opazimo. Ali si dopustimo dovolj časa, da se nas dotakne, da pride do nas? Čas pa je vendarle stvar lastne odločitve, osebne volje in pripravljenosti, da se organiziramo drugače, če s tempom življenja in globino nismo zadovoljni.