Soustvarjajte dokumentarno oddajo o lokalni hrani
- Kakšno dokumentarno oddajo si želite videti?
- Povejte nam, in potrudili se bomo, da takšno tudi naredimo!
14 komentarjev
Izzivi lokalne hrane, o katerih naj spregovori oddaja
08
Maj
Meni se zdi navečji izziv, ko govorimo o lokalni hrani, človeška “lenoba” oz. razvajenost. Če razmislimo čisto preprosto … hrana, ki zraste v domačem okolju je najverjetneje veliko bolj zdrava in primerna za uživanje, kot pa hrana, ki je uvožena iz daljnih krajev, ob kateri ponavadi uporabljajo ogromno pesticidov in umetnih sredstev, da hrane bodisi dozori ali da ohranja “svežino”. Ljudje pa smo se razvadili, da imamo vsi pri roki v supermarketih, prav tako mislim, da čisto preve padamo na estetski vidik hrane – kako izgleda in ne dajemo toliko pomena njeni hranilni vrednosti …
V oddaji bi se lahko dotaknili tudi težav s katerimi se soočajo lokalni pridelovalci hrane, ki so ovira za boljše vključevanje v sisteme javnega naročanja. Glede na spremembo 14. člena o javnem naročanju so določene omejitve odpravljene, še vedno pa se večina lokalnih pridelovalcev hrane ne odloča za sodelovanje z javnimi zavodi. So glavni razlogi za tako stanje v birokratizaciji poslovanja, ali je težava v motiviranosti in interesu pridelovalcev, ki se praviloma ne odločajo za sodelovanje z javnimi zavodi. Kako lahko premostimo nastale prepreke. Kaj je potrebno spremeniti, da bi tudi v javnih zavodih lahko ponudili več kvalitetne, lokalno pridelane hrane.
Kretenizem je uvažati 40 ali celo več % hrane in to take, ki raste pri nas!!!
Jaz kupujem zelenjavo samo direktno na tržnici od kmeta – proizvajalca.
Naredimo akcijo, da bojkotiramo vele-super-duper-maxi-mega tuje markete,
ki imajo uvoženo zelenjavo in evropsko sadje!!!
Tako bo tudi denar ostajal v Sloveniji in bo krožil doma, ne pa da se odtaka v tujino!
Dajmo nezaposlenim stare zapuščene kmetije, namesto, da se igramo BigBrotherje in podobne budalaštine!
Saj lahko vseeno snemata kako iz nič narediti eko kmetijo in kako v mestih saditi sadno drevje, ki ga bo lahko vsak »rabutal«.
Vsaj na peš conah kjer ni onesnaženja.
Morda bi bilo zanimivo prikazati razrez cene, vloženega dela, koristi malega kmeta in kakovosti pridelka – od začetka do konca (od priprave zemlje do prodaje izdelka) pri ekološkem lokalnem kmetu in primerjati s tem, kar je uvoženo in se prodaja v trgovinah.
Fino bi bilo izpostaviti pomembnost uživanja sezonske hrane (kar gre pri nas z roko v roki z lokalno).
Mene bi zanimalo slediti pridelku od semena do prodaje – kaj vse je potrebno, da hrano dobimo na mizo (mislim, da je večina že popolnoma odtujena od tega, kaj hrana sploh je). Lahko bi na eni kmetiji sledili enemu semenu in delu na njem.
In pa kateri pridelki so v katerih letnih časih dobri za kakšno počutje (npr. kislo zelje pospešuje čiščenje prebavil, krepi imunski sistem, pa še marsikaj drugega) – zdrava hrana kot preventiva in kurativa. S tem znanjem bi verjetno marsikdo segel po lokalni ekološki hrani.
Pa še dostopnost take hrane – marsikdo ne ve, kam se obrniti, da bo res dobil kakovosten lokalni ekološki pridelek.
jaz vidim največje izzive v miselnosti in neozaveščenosti ljudi (indirektna in dolgoročna povezava: prehrana – zdravje; ker ni takojšnega rezultata, ampak se vidi šele na dolgi rok), enostavni in cenovno prijaznejši nelokalni izdelki, moderni življenjski slog in čas, denar,…
kako ustavit svetovno prehrambeno industrijo pri postavljanju minornih cen za hrano, ki naj bi bila “enaka” lokalni, ki je največkrat dražja. ker je večini ljudi nelogično in nesprejemljivo, da ja par jabolk (vsakodnevno “brezvezno” sadje), ki ga jih kmet pripeljal iz svoje 5km oddaljene farme dražje kot 1kos ananasa (eksotično sadje) iz drugega konca sveta.
mislim, da večina lokalnih pridelovalcev in proizvajalcev v sloveniji tudi nima tako širokega obsega kmetij kot je to v nekaterih večjih državah. zarad majhnosti trga in še do nedavnega precejšni zaprtosti izvažanja, razen morda parih pridelovalcev olivnega olja. ampak vseeno lokalno kmetovanje ni nekaj s čimer bi lahko slovenski kmet ustvaril večjo korporacijo, ki bi bolj modernizirala (kar se pač da modernizirati), povečala svoj obseg, izvažala morda tudi v tujino in bila bolj neodvisna kot če si mali kmet odvisen od sobotnega prometa na tržnici… na ta način menim, da bi se izboljšala ekonomija obsega (manjši stroški na enoto proizvoda in posledično nižja cena za kupca) in postala tudi za nas lokalna hrana cenejša.
je pa res, da veliko ljudi finančno ne zmore kupovat lokalne hrane in hvala Bogu, da obstajajo diskontne tuje verige za tašne primere.
ozavščenost glede zdravega načina življenja se mi zdi sicer veliko boljša kot kadarkoli prej (internet, zeleno življenje na vse mogoče načine se propagira povsod) ampak ni toliko poudarka na prav lokalni prehrani in njenih pozitivnih učinkih na ljudi:
– izgubi manj hranil, ker je čas med kupcem (uživanjem) in pridelovalcem (nabiranjem) krajši – čeprav v času globalizacije niti ne več nujno:)
– razumevanje, da je lokalna hrana za človeka rojenega v tem okolju najbolj primerna za njegov biološki razvoj in obstoj – čist fiziološko gledano. seveda kot osnovna prehrana. ni nujno, da samo lokalno ješ.
– in pa kulturen vidik.
vse več ljudi najema obdelovalne površine (pri koseškem bajerju/pst) so ravno letos oddali. tam čez vikend ko je lepo vreme hitro najdete družine, ki štihajo, sadijo, uživajo…
Pingback: Skupnostna dokumentarna oddaja: Jaz sem KMET | Studio 12
Cenena, nekvalitetna uvožena zelenjava, sadje!
ne da se prodat trgovinam, ker trgovine preferirajo svoje kmete, saj nobena trgovina ni več slovenska, razen tuša. manjše trgovinice pa ne pridejo do takega izraza, ker sploh ne vemo za njih generalno, edno ljudje ki živijo v bližini hodijo tja.
Potrebujemo konkretne naloge in zadolžitve posameznikov predvsem glede na siceršnjo slabo odzivnost prebivalstva na pobude o lokalni hrani (mislim, da najtemnejši del noči še nismo prebredli) tj. kakšne strune ubrati, da bi na omenjene teme ljudje vsaj postali pozorni. Jasno namreč je da zatupljevanje folka šele doživlja svojo kulminacijo ne glede na to , da se posamezniki sicer navelko osveščajo , a realno ni pričakovati da ti posamezniki lahko kaj dosti storijo brez podpore mnogoštevilčne populacije podobno mislečih, čutečih in delujočih ostalih. Posamezniki lahko tozadevno zgolj počasi izgorevamo, medtem ko večina blodi v kaosu dnevnih tematik in manipulacij vseh vrst.
Verjetno je ekonomija, ta smešna veda in sila, ki nas žene v neumnosti, največkrat odgovorna za to, da lokalna hrana ni primarna v slovenskih večjih trgovinah in njihovih podružnicah. Mislim, zanč sem šla v sosednjo trgovino, hotela kupiti bio čebulo, poreklo: Egipt. Seveda je nisem vzela in se hkrati razjezila kaj za vraga počne egipčanska čebula v mali trgovini na slovenskih tleh?? Torej – kako bi lahko vele trgovci (Špar, Merkator, Hofer, Lidl) začele podpirati Domače. Jim sploh je do tega? Ali pa je v ospredju zlati poveličani Evro, kateremu prisotnosti v blagajnah, kjer je na varnem in doma, nikakor ne smemo ogroziti?
V oddaji bilo dobro videti primerjavo načinov pridelave hrane, ki jo uvozimo in lokalno pridelane. Namreč, dejstvo, da je pri lokalno pridelani hrani prihranjen transport, še ne upraviči visoke cene, če hrana ni tudi ekološko oz. trajnostno pridelana.
V oddaji bilo dobro videti primerjavo načinov pridelave hrane, ki jo uvozimo in lokalno pridelane. Namreč, zgolj dejstvo, da je pri lokalno pridelani hrani prihranjen transport, še ne upraviči visoke cene, če hrana ni tudi ekološko oz. trajnostno pridelana.
Mene pa predvsem zanima zakaj se npr. v Avstriji, ki jo naši kmetje pogosto izpostavijo kot nek dober primer, stvari tako drugače funkcionirajo. Zakaj kljub temu, da imamo iste zakone oz. isto SKP in isti skupni evropski trg naš kmet nima možnosti, da bi prodal svoje izdelke v Avstrijo, vsaj dokler oni lahko dobijo na lokalnem trgu, tukaj pa smo preplavljeni s poceni uvoženim izdelki iz npr. Italije, ki jim naši kmetje ne morejo konkurirati. S kakšnimi “triki” tam država zaščiti svoje kmete?
Mogoče bi kot nek izziv izpostavila tudi zaprtost in konzervativnost številnih kmetov pri nas.