Z ognjem se srečujemo večkrat, kot bi si mislili. Ne zgolj ob poletnem tabornem ognju ali prvomajskem kresu. Ob rojstnih dnevih gorijo svečke na torti, tudi ob drugih svečanih priložnostih in prazničnih dneh plameni sveč krasijo naš dom. Pravo toplino doma marsikomu pričara šele plamen v kaminu. Tudi sicer si radi doma ustvarimo prijetnejše vzdušje s prijetnim vonjem, ki ga oddaja žareče kadilo ali pa uporabljamo eteričnega olja, katerega esenca s pomočjo plamena sveče izhlapeva v prostor.
Razmišljanje o ognju in njegovi simboliki pričnimo z izrekom grškega filozofa Heraklita, ki je dejal: “Svet je večno živi ogenj, zmeraj bil, je in bo, vžigajoč se po merah in ugašajoč po merah.” Tudi v okultni literaturi lahko preberemo, da je Božanstvo, iz katerega vse izhaja, pravzaprav skrivnosten, živ ogenj. Predvsem zaradi njegove energije in moči preoblikovanja ga povezujejo z nastankom sveta. Sicer pa je ogenj poleg zemlje, vode in zraka, eden od štirih temeljnih elementov. Pogosto velja za gonilni element, saj ima moč transformiranja in tako vpliva na nastanek treh stanj materije – trdnega, tekočega in plinastega. Je simbol pobudnika sleherne evolucije.
Deve ognja
Od nekdaj je človeka privlačil ogenj. Verjetno še posebej od trenutka, ko je premagal strah pred njim in ga začel koristno uporabljati. Ob njem se je grel in pripravljal hrano, hkrati pa mu je služil tudi kot obramba pred napadi živali, saj se le-te ognja bojijo.
Ezoterični viri pravijo, da nas k ognju privlači njegovo notranje življenje, katerega žar razplamtevajo bitja, imenovana deve ognja. Sam izraz deva je sanskrtskega izvora (staroindijski sveti jezik) in pomeni blesteče, sijoče, nebeško bitje. Deve so bitja, ki gradijo svet in predstavljajo inteligenco materije. Oživljajo substanco in tako določajo temeljne pogoje življenja. Knjiga stihov iz Dzyan (avtorice Helene Petrovne Blavatsky), na primer, govori o devah kot o bleščečih sinovih, ki iz ne-oblike delajo obliko tako, da sledijo duhovnim ukazom. Notranjemu vidu oziroma v subjektivni zaznavi, se lahko deve pokažejo kot večji ali manjši svetlobni energetski vrtinci v obliki spiral. V pripovedkah, pravljicah in ljudskem izročilu so ta bitja upodobljena kot vile, palčki, škratje.
Deve ognja se imenujejo salamandri, serafi. Beseda seraf je hebrejskega izvora in pomeni goreči. Sicer pa so serafi ali serafini devska bitja, ki so pogosto opisana kot ognjene krilate živali na primer zmaji, pa tudi kot leteče kače bliska in strele. So v neposredni povezavi z Bogom in so kot taki bitja čiste svetlobe, ki sijejo od ognja ljubezni. Po ezoteričnem izročilu predstavljajo esenco ognjenih pojavov in so živa manifestacija ognja, pa naj bo to plamen sveče, kadila, tabornega ognja, domačega ognjišča ali plavža. Jasnovidnemu očesu se pokažejo kot bitja oranžne, rdeče, rumene ali vijolične barve. Vijejo se okoli ognjenega žara, ga razplamtevajo, dokler je to potrebno, nato pa se tiho umaknejo in čakajo na ponoven impulz. Ko zremo na primer v plamen sveče, se zdi, kot da je življenje ognja sestavljeno iz iskric in trzljajev, ki dajo videz svetlobe. So rezultat delovanja ognjenih bitij. Božanstvo, ki vlada vsem devam ognja, se imenuje Agni. K njemu se s prošnjo obrača staroindijska Rg veda:
“Tebi, Agni, dan za dnem,
o razsvetljevalec teme,
z molitvijo prihajamo in nosimo
spoštovanje.
Kot oče sinu,
o Agni, bodi nam dostopen;
prispevaj k naši dobrobiti.”
Ogenj ima moč razsvetljevanja in očiščevanja
Ognju pravijo tudi Veliki razsvetljevalec. Preganja namreč temo in prinaša svetlobo, omogoča videnje, zaznavanje, ne le dobesedno, ampak tudi v prenesenem pomenu. Luč, ki je pogosta izkušnja različnih oblik meditacije, daje notranje vedenje. Iz te notranje luči izhajajoča življenjska modrost razblinja temo neznanja, nevednosti in nas preraja z resnico ter razumevanjem.
Čeprav ogenj pogosto povezujemo z uničevanjem, lahko nanj pogledamo tudi z drugega zornega kota. Njegov vpliv bi lahko opredelili kot spreminjanje, transformacija. Ob njegovem delovanju se les spreminja v pepel, surovo v pečeno ali kuhano, mraz v toploto, tema v svetlobo, nečista kovina v čisto. Zato je ogenj tesno povezan tudi z očiščevanjem.
Hoja po ognju, točneje po žerjavici je bila že od nekdaj simbol spiritualnega očiščevanja. Tudi skakanje čez ogenj naj bi imelo podobne učinke. Znane so posebne meditacije, pri katerih meditant zre v gorečo svečo. Sčasoma se njegova pozornost čisto zlije s plamenom, kar vzpostavi prav posebno stanje zavedanja in sproži očiščevalni proces. Pri hindujcih so tisti, ki so bili osumljeni krivde, morali dokazati svojo čistost oziroma nedolžnost s hojo po žarečem železu. Če jih žar ni ranil, so bili spoznani za nedolžne. V naših krajih so v času kresne noči gnali živino čez ogenj. S tem naj bi jo očistili in obvarovali bolezni. Tudi polja so požigali, jih tako očistili in pripravili na setev. Ob smrti naj bi kremiranje človeka, poleg tega da uniči vse bolezenske klice (očisti materijo), pripomoglo k osvobajanju duha iz materije in omogočilo umrlemu lažjo pot v onostranstvo. Plamen najprej uniči, razgradi oz. izžge staro, s tem pa omogoči, da se lahko rodi novo, na novih temeljih.
Ogenj ima torej izjemno razsvetljevalno in transformacijsko moč, v kateri simbolično izgorevajo slabosti in dajejo mesto vedenju, plemenitosti, dobroti in nesebični ljubezni. Zato je tesno povezan tudi z upanjem in vero v boljšo prihodnost.
http://www.conscious-living.org
Človek in notranji ogenj
Ogenj je povezan z nenehnim spreminjanjem. Čeprav se na zunaj zdi plamen miren in stabilen, je v sebi poln nenehnih sprememb. Tudi življenje človeka ni nekaj statičnega, zamrznjenega, ampak je dinamično, nenehno spreminjajoče se. Kolikokrat na primer spremenimo svoj zunanji izgled, svoja čustvena razpoloženja, prepričanja, poglede, mnenje, svoj status v družbi, …
Človek se torej ne spreminja samo po zunanji podobi, temveč se tudi v njegovem čustvenem in miselnem svetu nenehno nekaj dogaja. Naša subtilnejša telesa imajo lahko v sebi precej živosti in ognjenosti. Ta se lahko kaže kot volja po fizičnem obstoju, navdušenje, zagnanost, goreča zavzetost pri delu, neomajnost in vztrajnost. Na to, kako “gorimo”, nas spomni opazka sodelavca ali partnerja, ko pravi: “Ves si v ognju!” Tega ne reče (le) zato, ker smo morda rojeni v ognjenem zodiakalnem znamenju, ampak ker se razvnemamo ob razlaganju ali prepričevanju in v drugih želimo prebuditi iskro navdušenja. Jasnovidci pravijo, da se tudi v auri človeka v takem stanju vidi ognjenost, gorečnost. Ta pa ni prisotna le v takšnih ali podobnih situacijah. V človekovi duševnosti nenehno vznikajo želje, po katerih izpolnitvi bolj ali manj goreče hlastamo, porajajo se občutki in kompleksna čustva.
Ko nas čustveno – željno življenje izčrpa in nas hkrati pusti nepotešene, ob izgorevanju posvetnih želja v globini srca začutimo plamen aspiracije. Najprej tiho, nato vse močneje tli navzgor, k višjemu v sebi. Njegovim žarom nas usmeri navznoter, k spoznavanju skritega v sebi. In kam nas pripelje ta fihi notranji žar? K tistemu, kar v vseh pogledih presega osebnost. Mnogi viri iz duhovne zakladnice človeštva govorijo o človekovi neumrljivi biti, srčiki človeka, ki je transcendentna, večna. Lahko ji rečemo notranji ali višji jaz, duša, Atman, … Nekateri vidci ga opisujejo kot plameneči ogenj, ki daje življenje in sije v božanski gloriji. Drugi kot skrivnostno sonce, ki žari, pa tudi kot lotosov cvet z žarečim biserom na sredi.
Tako kot v plavžu, ko čistilni ogenj iz rude izgoreva manj vredne primesi in nastaja plemenita kovina, tako se človek ob prežemanju s subtilnim notranjim ognjem svojega večnega duhovnega jedra spreminja, preobraža, postaja bolj plemenit. Temu notranjemu procesu bi lahko rekli duhovna alkimija. Spreminjanje se odvija od znotraj navzven in človek kot zavestno bitje je del tega procesa. Gre za notranje spremembe, ki se odražajo kot drugačen pogled na svet, nove, globlje vrednote v življenju, večji poudarek na kvaliteti življenja. In zopet smo pri tihem notranjem žaru, ki žene stvari naprej. Skriti potenciali človeka postajajo postopoma uresničeni, živi. O začetku drugačnega zavedanja in o ognju notranjega hrepenenja govori molitev Avrelija Avguština, “Izpovedi”:
“Pozno sem te vzljubil,
lepota, večno davna, večno nova,
pozno sem te vzljubil!
In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj,
in tam sem te iskal,
nelep sem se gnal za lepimi stvarmi,
ki si jih ti ustvaril.
Z menoj si bil, jaz ne s teboj.
Daleč od tebe so me držale stvari,
ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale.
Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto.
Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto.
Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim.
Okusil sem te – in sem te lačen in žejen.
Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru.”
Ogenj je večni spremljevalec človeka. Iz davne preteklosti vse do današnjih dni je imel pomembno vlogo v našem življenju. Vendar se človek postopoma vse bolj usmerja od zunanjega k notranjemu ognju. Tako nas bo v prihodnje vse bolj grel plamen notranjega ognja, ki s seboj ne bo prinesel le notranje topline in ljubezni do sočloveka, ampak bo s svojo lučjo in močjo transformacije pomagal graditi lepše življenje.
Zaključimo z besedami Svetega Martina: “Človek je ogenj, njegovo načelo kot načelo vseh ognjev je, da raztopi ovojnico in da se združi z izvirom, od katerega je ločen.”