<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?><rss version="2.0"
	xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/"
	xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"
	xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom"
	xmlns:sy="http://purl.org/rss/1.0/modules/syndication/"
	
	>
<channel>
	<title>
	Komentarji na: Moč odpuščanja, pot k svobodi.	</title>
	<atom:link href="http://studio12.si/blog/uredniska-misel/moc-odpuscanja-pot-k-svobodi/feed/" rel="self" type="application/rss+xml" />
	<link>http://studio12.si/blog/uredniska-misel/moc-odpuscanja-pot-k-svobodi/</link>
	<description>Bodi buden</description>
	<lastBuildDate>Mon, 14 Oct 2013 19:18:55 +0000</lastBuildDate>
	<sy:updatePeriod>
	hourly	</sy:updatePeriod>
	<sy:updateFrequency>
	1	</sy:updateFrequency>
	<generator>https://wordpress.org/?v=6.6.1</generator>
	<item>
		<title>
		Avtor: Mirica Zver		</title>
		<link>http://studio12.si/blog/uredniska-misel/moc-odpuscanja-pot-k-svobodi/#comment-452</link>

		<dc:creator><![CDATA[Mirica Zver]]></dc:creator>
		<pubDate>Mon, 14 Oct 2013 19:18:55 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://beta.studio12.si/?p=1680#comment-452</guid>

					<description><![CDATA[Pozdravljena Matej in Tinka,
iz vajinih besed (posebej med vrsticami) sem spoznala, da je predpogoj za odpuscanje - zamera (ali kaksno drugo neprijtno custvo povezano s situacijami ali drugimi osebami).
In postalo mi je jasno, da lahko clovek ze v osnovi sprejme cloveka ali situacijo taksnega kot je - brez vmesnega negativnega custva - v tem primeru odpuscanje sploh ne bi bilo potrebno. Mislim, da je nasa cloveska druzba ze na poti k taksnemu nacinu delovanja, ki bo izhajal iz zivljenjskega bistva namesto iz razuma. In vse bo dosti bolj preprosto. In dosti bolj globoko medsebojno doziveto.
Lep vecer se naprej, Mirica]]></description>
			<content:encoded><![CDATA[<p>Pozdravljena Matej in Tinka,<br />
iz vajinih besed (posebej med vrsticami) sem spoznala, da je predpogoj za odpuscanje &#8211; zamera (ali kaksno drugo neprijtno custvo povezano s situacijami ali drugimi osebami).<br />
In postalo mi je jasno, da lahko clovek ze v osnovi sprejme cloveka ali situacijo taksnega kot je &#8211; brez vmesnega negativnega custva &#8211; v tem primeru odpuscanje sploh ne bi bilo potrebno. Mislim, da je nasa cloveska druzba ze na poti k taksnemu nacinu delovanja, ki bo izhajal iz zivljenjskega bistva namesto iz razuma. In vse bo dosti bolj preprosto. In dosti bolj globoko medsebojno doziveto.<br />
Lep vecer se naprej, Mirica</p>
]]></content:encoded>
		
			</item>
		<item>
		<title>
		Avtor: tinka		</title>
		<link>http://studio12.si/blog/uredniska-misel/moc-odpuscanja-pot-k-svobodi/#comment-451</link>

		<dc:creator><![CDATA[tinka]]></dc:creator>
		<pubDate>Sun, 13 Oct 2013 17:32:35 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://beta.studio12.si/?p=1680#comment-451</guid>

					<description><![CDATA[Matej, hvala za lepe misli. Tako pomembna tema, najpomembnejši jezik, ki bi se ga naj vsi učili, že doma, pa potem v vseh izobraževalnih inštitucijah. Saj ne moremo sodelovati, če ne znamo odpuščati, ne moremo biti prijateljski – če ne znamo sprejemati drugačnosti, tudi drugi si  ne upajo biti pristni, če se bojijo, da nas bodo prizadeli.
Samo tisti, ki so zmožni odpuščanja, so tudi zmožni ljubiti. So zmožni biti na pravi način ponižni, da dopuščajo vedno nove začetke, pravzaprav se samo tako lahko učimo, da smo pripravljeni videti v dejanjih drugih zmote, napake (saj je skoraj vse popravljivo) in ne nekaj zaradi česar smo užaljeni, prizadeti in se raje umaknemo, kot da bi tvegali (ponovno)ranljivost.  In raje ne rastemo, torej se ne spoznavamo, se ne učimo.
Zato je SPREJETI ODGOVORNOST za naša dejanja – in se znati na pravi način opravičiti - orodje jezika odpuščanja – in umetnost odnosov.
Vse bi naj bilo kot del živega učenja, kot možnost,d a lahko vedno vse začnemo znova. Vsepovsod.
Jezik odpuščanja je jezik ljubezni.
Lep pozdrav,
Tinka]]></description>
			<content:encoded><![CDATA[<p>Matej, hvala za lepe misli. Tako pomembna tema, najpomembnejši jezik, ki bi se ga naj vsi učili, že doma, pa potem v vseh izobraževalnih inštitucijah. Saj ne moremo sodelovati, če ne znamo odpuščati, ne moremo biti prijateljski – če ne znamo sprejemati drugačnosti, tudi drugi si  ne upajo biti pristni, če se bojijo, da nas bodo prizadeli.<br />
Samo tisti, ki so zmožni odpuščanja, so tudi zmožni ljubiti. So zmožni biti na pravi način ponižni, da dopuščajo vedno nove začetke, pravzaprav se samo tako lahko učimo, da smo pripravljeni videti v dejanjih drugih zmote, napake (saj je skoraj vse popravljivo) in ne nekaj zaradi česar smo užaljeni, prizadeti in se raje umaknemo, kot da bi tvegali (ponovno)ranljivost.  In raje ne rastemo, torej se ne spoznavamo, se ne učimo.<br />
Zato je SPREJETI ODGOVORNOST za naša dejanja – in se znati na pravi način opravičiti &#8211; orodje jezika odpuščanja – in umetnost odnosov.<br />
Vse bi naj bilo kot del živega učenja, kot možnost,d a lahko vedno vse začnemo znova. Vsepovsod.<br />
Jezik odpuščanja je jezik ljubezni.<br />
Lep pozdrav,<br />
Tinka</p>
]]></content:encoded>
		
			</item>
	</channel>
</rss>
