Komentarji na: Najpomebnejše je zaupanje… zaupanje v človeka

Avtor: Darija Milev

Darija Milev — Tue, 10 Sep 2013 14:01:31 +0000

Bog pravi: “Kako lahko praviš, da me ljubiš, ko pa preziraš nekatere soljudi?!” Božanska iskra je prisotna v vsakemu izmed nas, zato je naravno, da se ljubimo in spoštujemo med seboj. Šele ko bomo sprejeli vse ljudi v ljubezni, bomo resnično zaživeli. Pot do tega pa je seveda vera v ljudi. Hvala Matej

Avtor: Irena Shanti

Irena Shanti — Mon, 09 Sep 2013 10:50:18 +0000

Zanimivo razmišljanje. Zadnje čase sem kar presenečena, ker mi na pot prihaja vedno več ljudi, ki mi potrjujejo to, da se v družbi zadeve spreminjajo, da je veliko več ljudi ozaveščenih kako pomembno je, da ohranimo čisto okolje, pridelamo zdravo lokalno hrano…..Vedno sem upala in verjela v to, da se to mora slej ko prej začet dogajat. Zaupam svojim soljudem in vem, da nas bo vedno več, ki se bomo tega zavedali.

Avtor: Brane Krapež

Brane Krapež — Sun, 08 Sep 2013 18:10:31 +0000

Ja, res je, Matej, če bi vsi izgubili še vero v (so)človeka, bi to peljalo v totalen razkroj družbenega tkiva, ki je zaradi razmer, v katerih se nahajamo že zdaj precej natrgano. Prav vera, da obstaja dobro v vsakem izmed nas je tisto, česar ne bi smeli izgubiti. Ne obsojam tistih, ki so to vero izgubuli, saj jih razumem in verjamem, da imajo tehtne subjektivne razloge za to, a navkljub tem neprijetnim izkušnjam ostaja izziv, da ne izgubimo vere vase in v tisto dobro in plemenito plat, ki se skriva v soljudeh, in potrpežljivo čaka, da jo odkrijemo.

Avtor: Angelina Premdehar

Angelina Premdehar — Sun, 08 Sep 2013 12:57:39 +0000

Dragi kolega Matej, se popolnoma strinjam s pravkar prebranim razmišljanjem. Čeprav je včasih zares težko, ko se prebijam skozi naš ustvarjalski vsakdan in se vprašam: ”Ali res to potrebujem?Ali ne bi bilo preprosteje biti v službi in čakati, da nekdo drug poskrbi za to, da ti vsak mesec nakaže prisluženo plačo?” Tako pa vztrajam, vztrajam in verjamem, bodo ljudje vendarle prepoznali, da vsi dobimo kar potrebujemo, če stopimo skupaj, združimo moči in prispevamo vsak svoj delež. Učim se dajati, dajati in še enkrat dajati … pri tem pa me ‘drži pokonci’ prav to, da zaupam so-človeku.
In res dogajajo se ‘čudeži’, ravno, ko že skoraj obupam in si rečem, stop, ne morem več, se pojavi rešitev, pojavi nekdo, ki spet (sicer sam misli, da nima dosti) prispeva po svojih močeh, smo vsi zadovoljni in ustvarjamo dalje.
Vsem nam želim še naprej obilje radosti in pozitivnega duha pri ustvarjanju TV vsebin, ki pomagajo živeti bolj kakovostno in bogato razmišljajoče. Vse dobro.