Menim, da je kar žalostno poslušati in brati nas Slovence, a še predvsem voditelje, ko ne vedo kako bi ukrepali, da bi zmanjšali nezaposlenost, a obenem to besedo v vsakem stavku ponavljajo!

Nezaposlenost lahko, neko podjetje ali država, zmanjša le na način, če ustvari delo, a delo pa mora biti rentabilno in plačljivo, kar pa ne učinkuje, če država ustanovi novo podjetje in zaposli veliko delavcev, kot je to bila navada v prejšnji Jugoslaviji, ko smo imeli politična podjetja, katera je podpirala država, temveč je potrebno ustvariti nov inovativen izdelek, ki naj bi reševal tehnične, ekološke in ekonomske probleme, kar pa lahko ustvari le izumitelj in ne neki univerzitetni profesor za katedrom in ravno tako ne, neko podjetje, ki špekulira na razvojna sredstva države, da si na ta način zboljša svojo finančno stanje ter poveča obratna sredstva podjetja!

Država bi končno morala pričeti z financiranjem razvojev izumov, a še boljše pa bi bilo da ustanovi prototipno inštitucijo, kjer se bi lahko razvijali patentirani izumi in kot nov tehnično zanimiv proizvod ponudila svetovnem tržišču in v primeru uspešnosti, tak proizvod po tem ponudila za proizvodnjo na domačem področju in na ta način omogočila zaposlitev naš domači strokovni kader!

Samo novi proizvodi in ne »lon posli«, bodo ustvarili večjo tržno vrednost in večje plače delavcem in ne neka družboslovna politika !

Vizijo s katero je dejansko zelo veliko doprinesel k zmanjšanju revščine v svetu ima dr. Muhammad Yunus. Nekaj njegovih govorov si lahko pogledate na FB strani: https://www.facebook.com/pages/Dr-Muhammad-Yunus/8355524036
V branje: “Novemu kapitalizmu naproti” – http://www.doria.si/knjigarna/q/artikel/5721

V sloveniji bomo banke dokapitalizirali vsi državljani oz. vsi davkoplačevalci. Toda ali bodo banke tudi delovale v imenu vseh, dajale mikrokredite tudi revnim, pomagale revnim? Na primer, če ima neka družina zelo malo denarja, eno minimalno plačo in se jim pokvari pralni stroj, si novega ne more privoščiti. Morda bi ga lahko kupili na kredit, toda obroki bi bili zanje verjetno še vedno preveliki glede na njihov budget. Na mesec bi lahko dajali na stran zgolj 10 ali 20 eur. Takšnega dolgoročnega kredita pa v banki verjetno ne bodo dobili.
– Morda je tudi pri nas smiselno pričeti s projekti mikrokreditiranja in predvsem pomoči ustvarjanja družinskih, mini podjetij, glede na še vedno precejšno razpršenost prebivalstva po sloveniji in kreativni potencial, ki leži v mnogih brezposlenih. Ali ni bolje imeti veliko majhnih lokalnih podjetij, kot pa eno ali dve veliki, ki je zaradi dejavnosti podvrženo večji konkurenčnosti trga tujih podjetij? No, smiselno se mi zdi delati v tej smeri. Ustvarjati boljše pogoje za odpiranje podjetij in lokalne dejavnosti, ki ne bodo toliko podvržene konkurenčnosti tujih trgov in podjetij. Z izvozom sicer ni dosti narobe, toda ali je zares dovolj trajnosten? Trajna izmenjava dobrin znotraj države, tistih, ki so človeku poglavitne in, ki jih pridelamo doma morda skorajda ne more imeti slabega outputa, saj takšne dobrine kot so hrana, voda, les, energija itn konstantno potrebuje. Torej v kolikor skupne vizije ni mogoče najti, lahko ustvarjamo tisto, kar je itaq potrebno in ne moremo veliko faliti. Avstrija se mi zdi, da je deloma lahko kar dober vzgled.

Druga zadeva znotraj prve pa so seveda megamarketi in pridelava hrane ter s tem povezane dobrine.
Navideznem začaran krog, v katerem na eni strani želimo postati prehransko samooskrbni, hkrati pa zaradi nižje cene hrane rajši kupujemo tisto, ki je bila pridelana drugje preko verig mnogih megamarketov. Tako se potrošnik in trgovec “ujameta” v nižjo ceno, hkrati pa se s tem prepustimo tujemu ponudniku. V takem ciklu sami ničesar več ne ustvarjamo in več kot je revnih ljudi, več se kupuje tam, kjer je najceneje. Tako vedno več podpiramo tujega proizvajalca in ponudnika, ki naposled določa ceno in kvaliteto našega življenja. Tukaj je posledično vse manj trajnostnih oz. dolgoročnih delovnih mest in tako manj zadovoljnih ljudi, ki nekaj ustvarjajo. Delovna mesta, ki se ustvarjajo skozi dejavnosti, ki so bolj trajnostna, pa so tudi stabilnejša. Prinašajo več poguma podajati se v nove projetke.
Slovenski kmet je pogosto odvisen od sofinanciranja. To pomeni, da je nekaj precej narobe v celotnem procesu od pridelave hrane do prodaje končnemu kupcu. Namreč slovencev je cca. 2 milijona, kmetij je malo, sploh ekoloških, kljub temu pa je potrebno kmete sofinancirati!? Ni logično. Pomeni, da prihaja hrana od drugje, po nižji ceni. Temu pa ne bi bilo treba tako. Več lokalne pridelave bi prineslo več lokalne konkurenčnosti in s tem nižjo ceno.

Zdi se, da preveč samo še preprodajamo, intelektualiziramo, “učimo” v imenu tega ali onega, dejansko nekaj ustvarja pa le še “Kitajec” in ostali. No, okolje nas poriva v smeri potrebe po samoohranitvi. Ko bodo spet poplave se ne bomo spraševali kaj je prav in kaj ne.
Ker mediji niste izključeni bi lahko celo pričakovali večjo dejavnost v smeri tistega, kar sicer teoretično obravnavate. Ali ste že videli reklamo o tem, da ima Pepe v Pepčevem dolu letos veliko eko solate po dokaj nizki ceni in, da jo pridejo ljudje kupiti k njemu, ter mu tako zagotoviti odkup, da bo lahko tudi drugo leto prideloval ekološko? Ne! Rajši se o tem samo govori, kaj bi bilo potrebno in kaj počno drugje. Aja, sej res, vi si ne delate karme ;o) Morda bi lahko vsaj pol ure dnevno namenili za to, da se obvešča ljudi o lokalni eko ponudbi brezplačno. Pol ure za lokalne obrtnike, ki ponujajo slovenske izdelke in storitve. Verjamem, da bi se sčasoma tudi vam obrestovalo. Ali to pomeni aktivna vizija ali ne, boste presodili sami.

Če gledam na EU kot državo, bi slovenijo lahko videl kot rodovitno vasico znotraj mnogih velikih vasic in mest v EU. Ta naša mala vasica bi lahko bila center zdravja, dobre zemlje, veliko gozda, zdravilnih vrelcev in izobraževanja v temu primernih smereh. Jeziki, eko turizem, wellness, zdravilišča, izdelki iz lesa, lesna gradnja itn. Skratka da počnemo tisto v čemer smo lahko dobri ali pa vsaj tisto, v čemer inovativni, ne pa da poizkušamo konkurirati tam, kjer nas povozijo tuja podjetja s tradicijo in večjimi razsežnostmi. Ker nas je malo bi se bilo morda smiselno povezati z drugimi manjšimi in tako konkuritati na trgih ali pa to majhnost izkoristiti v tistem kar lahko. Sicer pa, saj ste (povezavi) z vedci, astrologi, ki vedo o darmah in karmah naroda. Če zares tako veliko vedo, le kje je njihov glas; le zakaj je tako šibak. Aja, saj res devocija preprečuje izrabo videnja, k sreči.

No, to je le del mojega nedavnega preračunljivega razmišljanja. Ni vizija.
Vsakdo izmed nas razmišlja o določenih okvirjih v katerih bi lahko bolje živel, bodisi sam, z družino, z mačko ali psom ali pa v idejah za vse. Liderji smo vsi. Na silo se ne da veliko dobrega storiti.
lp

Vsakdo ima vizijo! Vsakdo je kreativen! Vsakdo je potencial!

LP

LP

Vodstva da ni primernega? Torej voditelja bi? Ali ga zares želite ali pa bi ga v dejanskosti križali, odgnali, ker ne bi ustrezal vašim pepričanjem in predstavam o sebi in človeku?
Kako da jih ni voditeljev celo med tistimi intelektualci, strokovnjaki, samoklicani duhovni učitelji? Tudi v inštitucijah v katerih, ob katerih pa pred katerimi stojijo ne? Le kako to? Kaj še vedno capljajo daleč za časom v preračunljivem odzivu na prebujenost duha z ulic, ne pa v privih vrstah, pred vsemi, kot bi se glede na njihovo “prebujenost” pričakovalo? Torej ne z idejami, ne z vodenjem, ne z vzgledom, ne z vzdigom, navkljub učenju drugih? Kje je torej zgoraj kot spodaj in obratno? No, pa niso vzgled, niti vzor ne, le brleča žarnica.

Le kje so torej bili z njihovim znanjem, modrostmi, folozofijo v javnosti in učenju polni samopomembnih besed, ko so skozi retoriko prikazovali o sebi takšno iluzorno podobo in dopustili stanje, ki ga v tem prostoru imamo danes?
Po mnenju mnogih so za sedanjost družbe in države krivi predvsem vplivni posamezniki v vladah in tajkuni, te je najlažje kriviti za lastno malodušje do dogajanja v preteklosti, med tem, ko vrhunski slovenski ekonomisti, intelektulaci in vrhunski slovenski samoklicani “duhovni voditelji” ter rektorji univerz niso znali predvideti sedanjosti (recimo finančne krize) ter se temu primero ravnati. Med drugim ne usposabljati na tisoče ljudi za poklice, ki v družbi ne bodo imeli primernega mesta, ne stremeti v financiranje in ustvarjanje enotirnih podjetij, namesto iskati potencial v malem človeku, v kreativnosti, podpori malih in najmanjših podjetnikov, skozi lokalno preskrbo in lokalen način preživetja, ki bi lahko bila mnogo bolj neodvisna od družbenih tokov, kot pa je neko veliko podjetje. No, lažje je bilo neupravičeno ohranjali stolčke na katerih so sedeli in še sedijo in se delati velikega znalca, učitelja, filozofa ali pa poslovneža na račun davkoplačevalcev, donacij ter manipulirati z ljudmi v lastno korist, v imenu človekoljubnih projektov. Da.
“Pravi voditelji” bodo prišli iz ulice, ne kvazi duhovnih ustanov! Taki, ki ne bodo zasužnjeni v okove prepričanj o človeku in te na vsak način vsiljevali v ljudi. Znali bodo sprejemati spremembe na svoj račun, ne pa da bili zaradi njih ogroženi v namišljeno ogroženem egu.
In ko sem ravno pri tem, le zakaj tako redki tukaj podajajo svoj glas, se sprašujete ali pa ste še vedno istega mnenja, da ste vi tako zelo visoko, drugje pa je pač “duhovna kriza”?
Ljudje ne potrebujemo “voditeljev” temveč svobodo izražanja skozi povezovanje, sodelovanje in razumevanje drug drugega. Prostor, ki ne bo omejen kot je vaš, temveč pretočen za ideje! Samopomembnost in samozadostnost pa pač nista kreativna in nikoli nista bila gospodje “duhovni učitelji” z vašimi učeniškimi skupinami.

lp