Zahodnjaki ne znamo pojasnit vzorčnosti….uberfail!…tle ne gre za nbeno vzročnost in neko pasivno prepuščanje osebi, ki naj bi mela ‘mano’ na nas…lahko, da na osnovi lastnih vzorcev in vzgoje kategoriziramo in prej ustvarmo kemijo z neko osebo kot pa z neko drugo…ampak, da bi ta mana imela tak vpliv kot ga ona opisuje, je treba za to krivit NEZRELOST ne pa mano in vzorčnost…mana je le beg pred lastnim priznanjem, da nisi dost zrel, da bi sprocesiral kaj je bolj zdravo za nas in kaj ne. Ona to čist preveč po žensko in čustveno obrazloži in se prepusti neki pasivni vzorčnosti…fail skratka:)

‘Patološki narcisi’…šala…kakšna huda oznaka iz strani doktorice:)…fail še enkrat! kot prvo smo ljudje itak sposobni naravne ljubezni le do sebe (izjema je brezpogojna materinska ljubezen do otroka), drugemu pa lahko nudimo ‘le’ EMOCIONALNO NAKLONJENOST…ljubiti drugega se sicer sliši čist ok, ko to nekomu poveš…a hkrati enostavno ni v naši glavi možno nekoga ljubiti tako kot sebe, ker edino ti imaš svoje možgane in svoj film, do katerega lahko čutiš ljubezen…z drugim pa se fura zgolj naklonjenost, emocionalna navezanosti, spoštovanje, zaupanje in ko osebo spoznaš tudi navezanost – kar doktorica lepo pomeša z ljubeznijo:)

stric Milivojevič ji bi dal par ‘vzgojnih modrosti’ tukaj, ker tko zavaja ljudi in jih tolaži s sanjarjenjem…je pa lepo začela na startu, ko govori, da je fatalnost precejkrat usodna za drame…zanimiv, da pol kasnej tko zaluta v neko že skor tračarsko limonado:)