Pisan svet odnosov – Mojca Zor: Ko nastopi bolezen …

(25:00) Ko v življenje pride bolezen se navadno vse drastično spremeni. Srečanje z boleznijo je za Mojco  Zor pot osebne spremembe in preobrazbe. Ob spoznanju, da gre za  hudo kronično bolezen, je črpala moč za boj z boleznijo pri sodelavcih in predvsem v družini, ki je, kot pravi Mojca, še težje doživljala bolezen, kot sama. Družba ima po njenih izkušnjah še vedno dokaj odklonilen odnos do rakavih bolezni. Razloge za to gre iskati v nepoznavanju informacij povezanih z boleznijo in njenim ozadjem. Odklonilen odnos gre iskati tudi v predstavah o trpljenju, ki so del realnosti vsakega bolnika. Trpljenje pa je, kot meni Mojca, za ljudi celo bolj grozljivo od strahu pred smrtjo. Pot do zdravja je našo sogovornico vodila preko vzponov in padcev. Veliko notranjo moč je črpala iz proze, ki je kot notranji dialog odmeval v njenih mislih. Pisanje in pomoč drugim, pa je od takrat postal njen način življenja. Poti iz bolezni sta dve pravi. Prva pot je namenjena delu na sebi, druga pa vodi skozi ljudi in je napornejša, vendar ti kasneje da večje zadovoljstvo, dodaja Mojca. Pomoči obolelim je veliko, vendar jo bolniki še vedno poredko izkoristijo. O bolezni je potrebno spregovoriti in ozaveščanje je ključnega pomena, da bodo v prihodnje bolniki z diagnozo karcinoma lahko živeli bolj izpolnjujoče življenje.  Mojca pogovor  zaključi z lepo mislijo, da smo ljudje angeli z enim krilom. Da bi lahko leteli, moramo biti objeti.