Svoj nepredvidljivi a tudi izredno ustvarjalen ples
Razum pa tej čustveni naglici in intenzivnosti še ni sposoben slediti. Kot da ne dojema, kaj se pravzaprav dogaja. Nima prave moči- znanja, da bi to močno čustveno energijo, ki sili v ekspresijo, razumel in vodil…jo dal na svoje »vajeti«. Celo nasprotno, pogosto se dogaja, da sam postane ujetnik te magnetične in nepredvidljive emocionalnosti.
HREPENENJA STARŠEV IN NAJSTNIKA
Sinovo obdobje najstništva, v katerem se ta trenutek intenzivno »kali«, mi pomaga ohranjati stik s tem izjemno dinamičnim a tudi zelo občutljivim življenskim obdobjem. Obdobjem, katerega končni cilj je tega senzitivnega in nezaupljivega najstnika pripeljati do notranje svobodnega a hkrati odgovornega odraslega bitja.Bitja polnega zaupanja vase, zaupanja v svoje sposobnosti ustvarjanja in izražanja na vseh ravneh, in to na način, ki je prežet s spoštovanjem do sebe in do drugih. Samospoštovanje in zaupanje vase pa sta osnovna pogoja za dobro samopodobo, ta pa je temelj svobodnih in ljubečih odnosov. Takšni odnosi so bistvo zdrave družinske dinamike, prijateljstva in kasnejšega partnerstva, saj lahko gradijo svoje osnove na sodelovanju in ne na tekmovanju. Pri tem, žal, ni nobenih pravih napotkov, ne označenih poti, ki bi jim lahko sledili, da bi ta skupna hrepenenja čim manj boleče zadovoljili. Ne za najstnika in ne za starše.
Najpogostejše misli, ki mi prikličejo duha tudi mojega najstniškega časa, so vezane na občutke nezadovoljstva s samim seboj in okoljem, občutke zmedenosti zaradi hitro menjajočih čustvenih vzponov in padcev, strahu in bolečine zaradi premnogih zavrnitev, negotovosti in nerazumljenosti, uporništva in divjosti, čustvene preobčutljivosti, nihanja iz ene skrajnosti v drugo, od veselja do žalosti v petih minutah, občutkov boleče osamljenosti, včasih navidezne brezbrižnosti in trdote, pa zopet v drugo skrajnost zanihanega hrepenenja po sprejetosti, občutenju varnosti, zlitosti z drugim bitjem preko spolnosti, pa norega veselja in radosti pri iskanju svoje poti, svojih idealov, svojih vrednot..hrepenenju po neodvisnosti in samostojnosti.
Najstnikova naloga je težka. Notranje je dobesedno gnan od neke nove energije, ki ga pritiska in se želi izraziti. Zato je pogosto podoben nemirnemu, dirkalnemu konju, ki se v svojem hlevu nestrpno prestopa, kot bi čakal, da se odpro vrata, da bo lahko zdirjal svoji svobodi in idealom naproti. In za svojo svobodo in ideale je pripravljeni tudi pošteno garati. Najstniki so idealisti in filozofi, ki močno hrepenijo po svobodi, ljubezni, pravičnosti in lepoti. Pričnejo si zastavljati vprašanje …kdo sploh sem in zakaj sem tukaj? Pri tem se nenehno soočajo še s svojo nepopolnostjo in nepopolnostjo odraslih.
OBDOBJE NAJSTNIŠTVA
Najstništvo je tisto vmesno obdobje, ki se razprostira med obdobjem otroštva in obdobjem odraslosti. V dobi otroštva je večina življenske energije usmerjena v izgradnjo fizičnega telesa in zaznavanja, doživljanja življenja predvsem preko petero fizičnih čutil. Z njimi dobiva otrok večino osnovnih informacij in sporočil iz svojega okolja . Mislim tako na fizične, čustvene kot tudi miselne informacije. Na njihovi osnovi si izdela svojo otroško predstavo o svetu, ki ga obdaja. Največ in najhitreje se uči skozi opazovanje in posnemanje svojih staršev. Tukaj nastanejo primarni vedenjski vzorci, ki jih družina odtisne v fino in občutljivo energijsko strukturo otroka. Izjava kot je tale, da »jabolko ne pade daleč od drevesa« ponazarja prav tak odtisnjen družinski vzorec, ki ga pa otrok kasneje, v dobi odraslosti, lahko in seveda če želi, s primernim znanjem tudi preseže v tako vedenje, ki je samo njegovo in ne zgolj avtomatično ponavljanje družinskega vzorca. Končni cilj tega obdobja je fizično povsem razvito bitje, ki mu pa manjka čustvene in miselne zrelosti. To poslanstvo nosi v sebi naslednje življensko obdobje.
V obdobju najstništva se večina življenske energije preusmeri iz fizične ravni na raven duševnosti. Posledica te preusmeritve je izredno povečana aktivnost v najstnikovi duševnosti. Ta postaja sedaj sposobna » prebrati« in začutiti veliko več nevidnih sporočil, ki se pretakajo med nami kot kadarkoli prej. Najstnik je vstopil v obdobje namenjeno intenzivnemu občutenju in spoznavanju svoje nove razsežnosti….svoje duševnosti.
V tem obdobju doživlja sebe, starše, širše okolje na povsem nov način. Kot bi na svet pogledal skozi posebno občutljiva očala, ki mu ponujajo možnost videti življenje in naše odnose drugače kot doslej, v neki dodatni dimenziji. Postopoma jo vse bolj čuti, ker je pa ne razume, ga bega in dela nesigurnega. Zaznava tudi tisto razsežnost v medsebojnih odnosih, ki je ne zmore videti s fizičnimi očmi a še kako krepko se jo da začutiti, če je pozoren opazovalec. In najstniki to vsekakor so!!! Oni predvsem ČUTIJO! Tudi njihov način izražanja potrjuje to dejstvo. Sedaj drugače začutijo kakšni so v resnici naši medsebojni odnosi. Koliko je v njih prikritega čustvenega izsiljevanja, manipuliranja, podcenjevanja in koliko ljubezni, srčnosti, resnične podpore in razumevanja. Problemi odraslih jim postanejo »notranje vidni«. Nič več ne moremo pred njimi zatajiti svojih bolečin in nesigurnosti, ki jih želimo s svojim obnašanjem in besedami prikriti. Vidijo-čutijo kakšna je kvaliteta partnerskih odnosov, koliko je spoštovanja v njih ali njegove odsotnosti, vidijo zlaganost družbe in njenih vrednot in nič več ne verjamejo zgolj besedam kot so to lahko v obdobju svojega otroštva. Sedaj mora za besedo stati tudi »pravi« občutek, ki potrdi ali pa zanika besedno sporočilo. Najstnika se preprosto ne da »zapeljati« z leporečjem, če on čuti, da v resnici nek odnos ne »štima«. Ko mu odrasli želimo »dopovedati«, seveda zgolj na besedni ravni, kakšne so prave vrednote, pravilni odnosi, kakšno je uspešno življenje pa sami tega ne uresničujemo v svojem življenju. Vse našteto prinaša dodatno zmedo v njihova že tako preobčutljiva in z različnimi pričakovanji odraslih obremenjena mlada življenja. Zato je po svoje zelo logičen upor, ki se zgodi v tem obdobju. Upor proti vsemu kar odrasli zagovarjamo, če v resnici tega sami tudi ne živimo. Upor se kaže kot nasilnost, ki jo ekstrovertni najstnik pokaže navzven, introvertni jo pa obrne navznoter vase. Ker življenje v tem obdobju doživlja močneje skozi svoje občutke in čustva, je najstnikov odziv mnogo bolj dramatičen kot v kasnejšem obdobju, ko razum prevzame svojo vlogo. To vlogo pa lahko prevzame na primeren način šele tedaj, ko ima sam dovolj znanja in informacij o tem kako deluje duševnost in kaj je njen namen. Kaj sporočajo določena čustva , kakšen je v otroštvu naučen vzorec odziva na določeno čustvo in kako ta odziv spremeniti. Ko postane razum čustveno pismen.
PREBUJENA DUŠEVNOST
Duševnost deluje kot izredno občutljivo tipalo, ki skoraj hipoma občuti in ovrednoti vsak dogodek, vsako spremembo tako notranjo kot zunanjo, vsak odnos, vsako osebo…in mu da predznak nevtralnega, prijetnega ali pa neprijetnega občutka. Kot posledica prijetnih občutkov se pojavijo vključujoča čustva, kot so ljubezen, veselje, radost.. Neprijetni občutki pa se dopolnijo in nadgradijo z izključujočim čustvom, pri nekom z jezo, pri drugem s strahom ali žalostjo, zamero, morda depresijo. Način s katerim se najstnik odzove na določeno čustvo je z leti postal vzorec, avtomatizem, ki se ga je priučil v svoji primarni družini. Razlog, da je nekdo ob zavrnitvi jezen, drugi pa žalosten, tiči v našem otroštvu in naših preteklih izkušnjah. Če se v nas pojavi jeza, pa nam je v otroštvu niso dovolili izražati, jo bomo verjetno zadrževali v sebi. Včasih je to prav, vendar je dobro, da to storimo zavestno. Če pa jezo potlačimo avtomatično, se bo neizražena čustvena energija pokazala v pretiranem odzivu ali nenadzorovanem
čustvenem izbruhu, ali pa se bo izrazila v obliki psihosomatskega obolenja.Introverten najstnik bo hitreje navezal stik z depresivnostjo, žalostjo, ekstroverten otrok pa v isti situaciji lahko hitreje zapade vplivu jeze.
Najobčutljivejši del, središče naše duševnosti, lahko ga poimenujemo kar »čustveni senzor«, leži v trebušnem predelu. Zato lahko bolje razumemo ozadje za pogosto »čudno brbotajoče » občutke v predelu trebuha. Tukaj je premnogokrat skrit osnovni vzrok različnim občutkom slabosti, tesnobe, problemom s prehrano…preveč ali premalo. Z maščobno oblogo lahko zmanjša občutljivost za intenzivna čustvena dogajanja, bolečine. Maščoba lahko deluje kot neke vrste aire-bag. Prav tako lahko otopi premočno čustveno doživljanje z alkoholom, cigareti, zbeži v« omamne« svetove…Ali pa preprosto »pobegne« v svojo glavo, zanika kakršnokoli čustveno prizadetost in se tako izogne soočenju z dogajanjem na tem področju. S takšnimi »umiki« pa najstnik izgublja čudovito priložnost raziskovanja, spoznavanja in zavedanja svoje duševnosti in njene motivacijske moči.
KAJ SPOROČAJO ČUSTVA
Najstnik se kot bitje razuma s pomočjo čustev uči pravilnega odziva na različne življenske situacije. Čustva se nikoli ne pojavijo sama od sebe, ampak vedno z nekim razlogom. So odziv na določene zaznave, predstave in pričakovanja v našem umu. Jeza nosi drugačno sporočilo kot žalost ali strah. Jeza je lahko odziv na občutek fizične, čustvene ali miselne ogroženosti. Žalost sporoča, da je prišel čas slovesa od nam drage osebe, morda od hišnega ljubljenčka ali neke svoje predstave, pričakovanja, ideje… Strah običajno nosi sporočilo »ustavi se… poglej kaj se dogaja… pripravi se«. Pojav kateregakoli čustva ima svoj vzrok in namen. Zato je dobro, da se določenega čustva najprej zavemo in ugotovimo, kaj želimo z njim narediti. Inteligentno ravnanje s svojimi čustvi je osnova nadaljnega zdravega in celostnega razvoja od najstnika do odgovornega in notranje svobodnega odraslega bitja.
VLOGA ODRASLIH
Mladostna energija in nepredvidljivost sta tista dejavnika, ki najbolj plašita odrasle. Plašijo pa tudi lastne rane in nepredelane »lekcije« iz tega obdobja, ki sedaj ponovno želijo biti ozaveščene. Če ne poznamo in razumemo svoje čustvene »materije«, se v nas pojavijo stari strahovi in lastne nesigurnosti. Da bi staršem uspelo obvladati lastne strahove, pogosto zasujemo svoje najstnike s kopico prepovedi in drugimi oblikami kontrole. Potrebno pa je prav nasprotno. Zdaj je čas, da lahko tudi odrasli spregovorimo o svojih dvomih in nepopolnostih. Iskreno pogledamo in preverimo svoje sposobnosti pravilnega čustvenega odzivanja, kako ravnamo v konfliktnih situacijah, kako se soočamo s svojimi frustracijami, kakšna je kvaliteta naših odnosov, koliko resnično zaupamo sebi. Odkrita, potrpežljiva in zaupna beseda pritegne najstnikovo pozornost, prebudi njegovo zaupanje in ustvari občutek povezanosti. Kadar zaupamo vase, lahko iskreno govorimo tudi o svojih bolečinah in ni potrebe po skrivanju v vlogo popolnega in uspešnega starša. Odraslost ni ekvivalent popolnosti. Odraslost je povezana tudi s pogumom in z modrostjo sprejemanja in razvijanja svojih manj popolnih delov osebnosti. Najstnik potrebuje vzor, da je lahko tudi on iskren, da lahko zaupa drugemu in se tako uči vzorca kako zaupati sebi.
Ta proces preobrazbe otroka preko najstnika do odraslega in ljubečega bitja, lahko s pravim znanjem in izkušnjami poteka na ustvarjalen in ozaveščujoč način za vse udeležene v tem skrivnostnem plesu prebujajočih čustev in življenja.