Violina bo za vse večne čase njena najbližja prijateljica
Tako pravi zase Anja Bukovec, mlada slovenska violinistka. Z violino si je, pravi, že od pubertete delila svoje dileme, težave, frustracije, hrepenenja, srečne in ponesrečene ljubezni … Preprosto je igrala, in ji je vedno pomagalo. Že več kot dvajset let sta skupaj, zelo intenzivno: »Vse v mojem življenju je povezano z glasbo.« O njej so zapisali, da sodi v mlado generacijo slovenskih poustvarjalnih glasbenikov. Da jo odlikujeta izrazno, zanosno, temperamentno muziciranje in tehnična dovršenost. Ter lahkotnost prehajanja skozi različne glasbene zvrsti, sloge in izraze. Poleg klasične glasbe jo navdušujejo tudi druge zvrsti, tango, jazz, etno, … Glasba je zanjo ena sama, vendar njena ljubezen, kot pravi, ostaja klasična glasba.
Najbolj izpolnjeno se počuti z violino v rokah. Violina je nežna stvar, je nekoč rekla, odzivna na njene občutke, hrepenenja, zanos, spoznanja. Rada jo ima, spoštuje. V enem svojih televizijskih nastopov je med nekaj violinami z zaprtimi očmi prepoznala svojo violino – po značilnem vonju in otipu. Sta pač že vrsto let prijateljici … In kaj vse lahko izvabi iz nje!
Najlepše ji je, če sama izbira skladbe za nastope. Predvsem ljubi pozno romantiko, impresionizem in sodobno glasbo. Ravela, Šostakoviča, Stravinskega. Zelo ji ležijo tudi Gershwin in Bernstein, filmska glasba. Rada izbira tehnično zahtevna dela, skozi to se izpopolnjuje. Rada pa igra tudi starejša, manj znana glasbena dela, četudi so jih napisali znani skladatelji: »Zakaj bi na odrih igrali vedno znova iste stvari …« V navdih so ji židovska in romska glasba, balkanski melos. »Ta izjemno virtuozna glasba mi pomaga, da najdem ravnovesje, še zlasti, ko vadim tehnično zahtevna klasična dela. Osvobaja me obremenjenosti s tehniko in napetosti, ali bo na odru vse v redu …«
Anja je videti krhka, vendar je energična, ‘živosrebrna’, na odru in sicer. Odprta, komunikativna, neposredna. Marsikoga je pritegnila s svojo privlačnostjo – in pravi, da ji je lepo, da jo tako doživljajo, da pa to ni vse, kar je ona. Ko je na odru, je zlasti glasbenica, violinistka, ne glede na to, kako je oblečena ter ali je bosa ali obuta (zaradi dobrega počutja in hrbtenice namreč rada nastopa bosa oziroma v ličnih natikačih).
»Vadi inteligentno: delaj z glavo!«
Njen armenski učitelj Arutunjan jo je predvsem naučil, da violina ni tako težak instrument, kot ga vsi predstavljajo. Večinoma profesorji govorijo, da je treba čim več vežbati, da boš igral ‘perfektno’. Ampak po nekem določenem vloženem času in trudu tak dril ne pomaga več.
»Vaditi je potrebno pametno. Ustavi se, razmisli in ugotovi, kje je problem. Ne ponavljaj cele skladbe 10-krat ali 10 ur, z igranjem od zgodnjega jutra do poznega večera problema ne boš razrešil. Morda gre samo za nekaj not v celi skladbi, kjer se ti zatika – ugotovi, katere so, za kaj gre in kako naprej. Profesor Arutunjan kaže, kako se soočati s problemi in spodbuja k njihovemu samostojnemu reševanju.«
»Tudi vedno znova nas rad spominja, da naj nam violina ne bo vse v življenju. Imej še nekaj drugega! Kajti, če imaš samo violino, bo v obdobju, ko ti igranje ne bo šlo, morda trpela tvoja psiha, boš lažje zapadal v zmotna prepričanja, da si slab, da ničesar ne znaš in podobno.«
»Rada imam živali«
Kaj ‘drugega’ pa ima Anja?
»Zelo rada imam živali. Priznam, včasih celo raje kot ljudi. Pri ljudeh me pretrese hotena škodoželjnost, živali pa nimajo zlobe v sebi. Zlahka najdem stik z živalcami. To mi je tako naravno kot glasba. Z ljubeznijo bi lahko delala z njimi, skrbela zanje.«
To si je pred kratkim priznala, da je v njenem življenju lahko še kakšna pot, v kateri si zmore najti izpolnitev. Doma pa prav rada poskrbi za svoje lepe črne muce …
»Če ne najdeš miru v sebi, se energija ne pretaka«
»Mir potrebujem. Glasba je pač takšna, da se v njej čuti, če si živčen in nemiren, ko igraš. Če si pod pritiskom, v naglici, če imaš premalo časa, da se pripraviš na koncert, se energijsko zakrčiš in zapreš za pretok energij. Ne steče skozi tebe, se ne zgodi tisto ‘nekaj’, kar da igranju lepoto, čarobnost, prepričljivost …«
Zato je za Anjo zares pravi dopust in oddih, ko ima dovolj časa, da v miru – vadi … Da si sama izbira program, ki ga bo igrala. Da si vmes lahko privošči tudi kak izlet – in nato znova vežba … Doslej so jo žal vedno priganjali roki, vendar upa, da bo lahko v svoje življenje vnesla več ravnovesja.
»Navdih prihaja iz glasbe«
Kaj Anjo navdihuje za igranje, od kod jemlje energijo, zanos, strast?
»Vedno je to glasba sama. Navdih prihaja, ko poslušam glasbo. Ali pa, ko ob igranju spoznam nekaj novega. Ko spoznavam samo sebe skozi glasbo. Od rane mladosti sem rasla z njo in se učila o sebi in o življenju, z njo, glasbo.«
Kako se Anja počuti na odru?
»Kombinacija rahle treme, adrenalina, občutenja publike, … In še, da se znam prepustiti, da si ozavestim ljubezen, sedaj, tukaj, do tega trenutka, do občinstva, do same sebe – brez strahu.«
Lepo ji je, ko lahko začuti radovednost občinstva, še zlasti v tujini se ji to rado dogaja. Ne vedo, kaj naj pričakujejo – in so odprti.
»Ko na odru zaupam, da bo imela moja vadba učinek – ko preprosto zaupam v vesolje, v nekaj višjega, lepega, pomirjajočega – takrat se zavem, da nisem več pomembna … In se počutim povezano z vsem … Hvaležno, da lahko igram … Se zavem, da je pomembno le to, da se prepustim, da bo lahko to nekaj višjega, lepega steklo skozi mene …«
Po koncertu pa je čudovito, če ljudje pridejo podelit veselje, navdušenje z njo … »Ljubim publiko. Ne zato, ker bi pričakovala ovacije. Ampak ko začutim, da pridejo ljudje na koncert iz čistega veselja, me prav gane in se čutim zelo povezano z njimi. Na primer na nekem koncertu pred kratkim v Celju, igrali smo Vivaldijeve Štiri letne čase, je bila publika izjemno topla in navdušena, da me je spravila v jok. Me je spreletavalo, kaj vam še lahko dam, kako se vam lahko zahvalim za ta občutek, ki ste mi ga dali?«
»Igram, da se z glasbo dotaknem skritih kotičkov v ljudeh«
»Zato pa igram, da si glasbo delim z ljudmi, tako kot jo sama doživljam, ne da igram sama zase v svoji sobi. Da se jih z glasbo dotaknem. Da pridem z njo v njihove druge, skrite kotičke, ki jih sicer ne morejo začutiti v vsakdanjem življenju … Ker je vsakdan pač ponavadi prehiter, preveč utečen, ‘realen’, ker si za kaj drugega ne vzamejo časa … In ko jih ganem, ne le da dajem, tudi dobim, te iste občutke, od ljudi nazaj …«
Kaj ji je bilo doslej najtežje?
»Ena najtežjih izkušenj je zame bila pred sedmimi leti, ko sem zapadla v močno krizo in nisem mogla več igrati. To je bila posledica mojih selitev in psihofizičnih naporov. Povsem sem izgubila občutek zase. Prav prisiliti sem se morala, da sem ohranjala pozitiven, prizanesljiv in ljubeč odnos do sebe, da se nisem obsojala, ker mi ne gre. Ni bilo lahko. To je bilo prelomno obdobje zame, prebila sem se skozi krizo in še vedno igram. Skozi to sem se nehala bati, da bom izgubila, kar najraje delam. Sedaj vem, da se mi tega ni treba bati. Da so še druge stvari v življenju.«
In najlepše?
»O, lepih stvari je bilo veliko … Vedno znova je to prav glasba. Vrhunska doživetja so bila zame prav ob poslušanju drugih umetnikov. To mi daje spodbudo za nadaljnje delo, čeprav se obenem počutim majhno v primerjavi s tem, kar je še možno doseči. Zelo veliko izjemnih glasbenikov je, veliko fenomenalnih violinistov! Ne gre za primerjavo enega z drugim, vsak je nekaj enkratnega. Za mene pa je eden tistih, ki me najbolj gane, ki ima neverjeten rezerv
oar neke duše v sebi, violinist Itzak Perlman. Magnetičen, topel, žari. Obožujem ga že od takrat, ko sem ga prvič poslušala. Bilo je v Nemčiji, igral je nekega Prokofjeva, cel koncert sem jokala, že od prve note. Malokrat se to zgodi.«
»Ne verjamem v naključja«
»Na primer, nekaj novega vadim in raziskujem, pa me kmalu povabijo, ali lahko prav to igram kmalu na koncertu … Ali pa mi intenzivno v misli pride nek človek – in me nato kar pokliče ali pa ga srečam …«
Kako si pa to razlaga, če ne gre za naključje?
»To je nekaj naravnega, kar nam življenje samo ponuja. Le opaziti je treba. Hkrati pa ne bi rekla, da je res nekaj normalnega. In vendar je to – naše. Neke vrste naša moč, naša energija – da vplivamo drug na drugega.
Ne vplivamo pa samo mi drug na drugega, tudi višje sile vplivajo na nas. Višje sile so, čeprav jih ponavadi zavračamo. Nekateri se prestrašijo tega nevidnega vpliva in prisotnosti, ampak – le zakaj, saj to so dobre, lepe izkušnje. Razum pa to dostikrat popači in si zavestno prilagodi po svoje, se upre, da rečemo ‘to ni res, ne verjamem’ …«
Je imela tudi sama kakšno izkušnjo z ‘višjimi silami’? Obotavljivo za trenutek obmolkne.
»O, da, nekajkrat … Le da o tem raje molčim … Kajti ko izrečem, se vprašam, ali bo, če o tem spregovorim, potlej tega kaj manj v mojem življenju … Čeprav mi je tudi lepo deliti občutek sreče …« Še nekaj trenutkov tišine … »Prva takšna izkušnja se mi je zgodila, ko sem še živela v Pragi, s starši, v veliki hiši, ki mi je bila kar malo strašljiva. Zgodilo se je sredi noči, ko so vsi že spali, hiša je bila v temi, jaz pa sem še bedela. Šla sem v svojo sobo, in ko sem stopila k postelji, sem zaslišala – čudovito simfonično glasbo … Tako nenavadno je bilo … Nisem razumela, od kod prihaja ta prelepa glasba … Povsod v hiši in zunaj je bila tema. Ni bil radio. Ni prihajalo od zunaj. Nisem mogla dojeti, za kaj gre. In sem kar obstala in poslušala … Čisto prisebna in budna sem bila. Prelepa glasba! To je bila tako dobra izkušnja … Še danes mi je lepo, ko se spomnim. Po tistem se hiše nisem več bala.«
»Vse v življenju se ti dogaja, da te česa nauči in ti pomaga«
»Zadnje čase pa se učim nečesa lepega, kar se pozna tudi pri glasbi, igranju. Pri tem mi pomagajo ljudje okoli mene, ki so sami drugačni, ker sprejemajo stvari, ki se jim dogajajo v privatnem življenju ali v službi – drugače. Namreč, da se ti vse v življenju dogaja, da bo tebi boljše, da boš srečnejši. Kar je seveda odvisno od tega, koliko imaš odprte oči za to. Ni mi samoumevno tega sprejeti, ampak se učim. Ko se sprašuješ, ‘zakaj ravno jaz, pa toliko sem se trudil!’, da se zaveš, da se ti življenje ne dogaja, da bi te teplo in mučilo, ali pa izključno zato, ker bi bil nesposoben, len, neumen in podobno. Samo nesrečen si, če tako razmišljaš. Nehaj iskati in videti samo negativne stvari. Ustavi se, priznaj si napake in zmote in bodi vesel, da si imel priložnost, da kaj novega spoznaš. Zavej se in sprejmi, da se ti stvari v življenju dogajajo, da te česa naučijo in ti v končni fazi pomagajo, da postaneš srečnejši.«
Česa si želi? »Upam, da se lahko še veliko naučim, se izpopolnim, še veliko odkrijem in dam!«
Anjina mala glasbena osebna izkaznica: »Perfekcija, temperament in veselje do igranja.«
Ljubljančanka, ki je večji del življenja preživela zunaj Slovenije. Po pridobivanju osnovnega znanja v Ljubljani pri prof. Vasiliju Meljnikovu je nadaljevala šolanje na Konzervatoriju v Pragi. Od leta 1995 dalje je študirala na Visoki šoli za glasbo v Kölnu pri prof. Igorju Ozimu, kjer je tudi diplomirala pri prof. Gratchia Arutunjanu. Po uspešno opravljenem podiplomskem študiju pri prof. Meljnikovu na Akademiji za glasbo v Ljubljani je v zadnjih letih izdala tri samostojne zgoščenke z raznoliko violinsko glasbo – Gemini (2007), Follow (2008) in Chameleon (2009), ki vsaka na svoj način pripovedujejo o Anjini ljubezni do glasbe in tudi njej sami – ter se podala na turnejo po svetu. Že štirikrat zapored pa je tudi navdušila z ljubljanskim Unionskim novoletnim koncertom z gosti. Letošnje poletje bo preživela na turneji po Sloveniji z glasbeno skupino Terrafolk.