Magnetične osebe, ki se nesebično razdajajo za dobrobit skupnosti, so živele z ljudmi v vseh časih, tako na Zahodu kot Vzhodu. Visoka etičnost, plemenitost značaja ter čudodelne sposobnosti so od nekdaj njihove značilnosti. Večinoma so se skromno predstavljali kot posredniki presežnega, ‘višje sile’, boga. Živijo tudi danes. Od patra Pija do Zlatka Sudca, od Tereze Neumann do Matere Tereze, od Jurija Humarja do Pedra Opeke, od Phila Bosmansa do Dalajlame … – vsakdo od njih je nekaj edinstvenega.
Človeštvu so znani predvsem z religioznega področja življenja, tudi s področja sociale in vzgoje. Kar ne pomeni, da jih drugod ne more biti – le morda še ne vemo zanje.
Gotovo ste se že kdaj vprašali – čemu živite?
Nedavno sem imela priložnost spremljati del letošnjega Evropskega prvenstva v umetnostnem drsanju. Ste ga že kdaj gledali? Lepota nas čaka v marsičem v življenju, da jo prepoznamo, ena od zadev, ki očara mene, je tudi umetnostno drsanje. Lepota usklajenosti med gibom in glasbo, gibkost in lahkotnost, tako rekoč baletna poezija na ledu! A kar me je letos še prav posebej pritegnilo in navdihovalo, je bil zanos, s katerimi so nekateri tekmovalci drsali. Neobremenjeni s tekmovanjem ali tekmovalnostjo. Čudovita radost razdajanja! Najboljše, kar premorejo, so delili z nami. Z vsakim gibom so razodevali in delili svojo radost in strast – globoko posvetitev drsanju – osmišljenost, ki jo najdejo v njem. In koliko svobode – in stalnega premagovanja zakona gravitacije –, ki pa je posledica sistematične samodiscipline in samopreseganja! Kakšen zgled!
Mar ni vsak od nas nek ‘drsalec’ v življenju? Ki se uči iz svojega življenja ustvariti umetnino, z radostjo in zanosom, hkrati pa stabilno in prizemljeno? Mar se vsak od nas ne uči skladno povezovati nasprotja, tako kot drsalci na ledu: trdnost in lahkotnost; moč in nežnost; čim večjo zavzetost s tem, kar počnemo in hkrati neobremenjenost z rezultatom svojega dela; stremljenje k Nebu in povezanost z Zemljo? Vse to z namenom, da izpolnimo svojo usodo in obenem z njo bogatimo druge? Mar ni za vsakogar izziv, da preprosto smo, kar smo, karkoli že počenjamo v življenju – in da to dajemo, delimo z drugimi?
Nastop umetnostnih drsalcev je kratek, največ štiri minute in pol. Je mar naše življenje daljše? O, da bi se znali celemu življenju – in vsaki posamezni zadevi v njem – posvetiti zavzeto, predano, z zanosom! Kajti priložnost zanjo je vedno le ena, ta sedaj.
Kdo so karizmatiki
So ljudje, ki tako živijo, iz dneva v dan.
Vsak človek je edinstven in vsaj v nečem poseben in drugačen od vseh ostalih ljudi. Vsak ima določene nadarjenosti, lahko je celo genialen.
Nekateri ljudje pa so še na poseben način – posebni. Ne le zaradi svojih lastnosti, temveč tudi zaradi tega, kaj dajejo drugim ljudem ter o čemer pričajo s svojim načinom življenja. To so izjemno magnetični ljudje. Tako zaradi svojih značajskih vrlin, zaradi etičnega načina življenja in nesebičnosti, kot tudi zaradi posebnih čudodelnih (paranormalnih) moči, ki jih vprežejo v dobrobit soljudi in se razdajajo za skupnost. Pravijo jim – karizmatiki.
Karizma je beseda grško-latinskega izvora, ki nosi v sebi takšne pomene: milost, dobrota, božje darilo. Slovar tujk jo razlaga kot izžarevanje pozitivnih osebnih lastnosti, ki pritegne, očara in prepriča druge ljudi. Karizmatik je potemtakem človek, ki ima neke posebne darove – karizmo –, s katero priteguje ljudi. Še več: njegovi talenti so za soljudi pravo darilo in milost. Pa če se malo poigramo z zvenenjem in pomeni besed: v hinduizmu podobno zveni beseda Krišna, ime hindujskega božanstva ljubezni, ki se vrača k človeštvu periodično, ko med ljudmi zavladajo kaos, tema, neznanje, da pomaga povrniti red, smisel, védenje. Beseda krišna nosi v sebi pomen: ‘princip atrakcije človeka k božanskemu’. Torej bi lahko rekli, da so karizmatiki ljudje, ki s svojim življenjem pritegujejo in obračajo druge k nečemu plemenitejšemu v življenju, k višjemu, presežnemu.
Célo njihovo življenje je navdihujoče. So vzor in ideal, kako živeti osmišljeno. So zgled, kako živeti z vedrino in optimizmom; kako se prebijati skozi življenje z vztrajnostjo in delavnostjo, s požrtvovalnostjo in odpovedmi; in hkrati s sočutjem.
S svojo dobrodejnostjo, nesebičnostjo in plemenitostjo prebujajo v ljudeh naklonjenost in optimizem, blagost in dobroto, pomirjajo in zdravijo. Vsak od njih je kot dišeča roža, ki radodarno širi svoj prav poseben, prelep, izpolnjujoč vonj in vabi z njim vse zdravilnega soka lačne. In če se še malo poigramo z besedami: vsak karizmatik je torej bož(j)i-dar za človeško skupnost.
Po delu jih spoznamo …
Živijo z nami
Karizmatiki živijo med ljudmi, z ljudmi, za ljudi. So znani, fizično dostopni, izsledljivi: imajo osebne izkaznice, prstne odtise, naslove bivališč, svojo zgodovino, včasih tudi družino in otroke; socialno mrežo, prijatelje (in morda tudi sovražnike). So na nek način povsem običajni ljudje. Zelo različni so po prepričanjih, izobrazbi, življenjskih navadah, lahko so v običajni službi ali pa sploh ne več … So z nami, sredi vrtinca življenja – in hkrati, kot da niso od tega sveta. Skratka, po eni plati so tako zelo človeški – po drugi pa zelo presegajo običajne ljudi.
Bogata karizma
Presegajo pa jih s svojo kompleksno karizmo, ki je prav posebna dobrodejna mešanica, kot neke vrste zdravilni eliksir:
– iz značajskih etičnih lastnosti;
– iz drugih sposobnosti (na primer vzgojnih, kot je dar spodbujanja ljudi za pravilnejše življenje in samopreseganje; in tudi drugih izjemno izraženih sposobnosti, na primer retoričnih, voditeljskih, komunikacijskih, organizacijskih …);
– in iz čudodelnih lastnosti (čemur na Vzhodu pravijo siddhiji – paranormalne moči); na primer zmožnost duhovnega zdravljenja, jasnovidnost, dar preroštva in vizionarstva, telepatske sposobnosti, levitacija, bilokacija, stigme, da se ne hranijo s snovno hrano …
Nekateri se kot karizmatiki takorekoč že rodijo (na primer pater Pij, stigmatik in kot pravijo zanj, največji priprošnjik sodobnega časa), drugi se naredijo (na primer slovenski duhovnik – zdravilec Jurij Humar).
Posredniki in komunikatorji višje duhovne sile
Njihova posebnost je tudi, da nakazujejo ali pa nedvoumno izpričujejo, da imajo duhovno vodstvo – da so v stiku z nekim višjim bitjem ali višjo silo oziroma da so njeni posredniki, orodje in učenci. Lahko jo zelo različno imenujejo: bog, angel(i), sveti Duh, Jezus, mojstri modrosti, duhovni vodnik, duhovni učitelj, duša … Na primer svetovno znana pravoslavna mistikinja Vassula Ryden zapisuje sporočila, za katera pravi, da so od svetega Duha, Boga in Jezusa. Sporočila so znana in sprejeta med ljudmi različnih veroizpovedi, nekateri teologi jih spoštujejo in preučujejo kot primer globokih mističnih izkušenj. Škotski slikar in ezoterik Benjamin Creme, ki že četrt stoletja predava po svetu o ponovnem prihodu Mesije, ki ga pričakujejo vse velike svetovne religije, pa višjo duhovno silo, s katero je v telepatskem stiku, imenuje mojster modrosti. Od njega prejema navdih in usmeritve za svoje delo.
Karizmatiki zase pravijo, da niso oni tisti, ki za stik izbirajo višje bitje, marveč so k temu poklicani, ‘izbrani’. Ta stik jih radosti in izpolnjuje, iz njega črpajo moč, da so kos številnim življenjskim izzivom.
Navdihovalci
Torej prav nič nenavadnega, da izjemno navdihujejo ljudi. Jih povzdigujejo. Jim radodarno delijo, nanje magnetično izžarevajo tisto notranje, presežno, s čimer so sami v stiku. In še več: pomagajo drugim stopiti v stik s tem. V ta svet, pravijo zanje, prinašajo blagoslov višjega sveta.
Karizma
tik ali norec?
Današnja zahodna družba, ki je naravnana materialistično in zanika možnost obstoja česarkoli, kar ni fizično ter objektivno-snovno dokazljivo, ne jemlje resno izjav karizmatikov o pristnem stiku z nečim višjim, presežnim, duhovnim.
Eden velikih duhovnih učiteljev in mistikov Vzhoda, Ramakrišna, pravi: »Ponoči vidimo na nebu mnogo zvezd, a jih ne ugledamo, ko vzide sonce. Ali lahko zato rečemo, da podnevi ni zvezd? Zato, človek, ne govori, da ni Boga, če ne vidiš Vsemogočnega v dnevih svoje nevednosti.«
Zdrav dvom je nujno potreben. To je konstruktiven dvom, v ozadju katerega je pripravljenost na učenje. To je dvom, ki postavlja vprašanja, odgovori na katera odpirajo vrata v globlje razumevanje sebe in sveta. Dvom, ki je izraz predsodkov, vzvišenosti in strahu pred neznanim, pa je strup, ki zanesljivo ubija – človeka namreč skrči in omeji na njegova toga prepričanja. Kdor ni pripravljen učiti se o dotlej neznanem, skritem, nerazumljenem – umira, četudi je telesno še živ.
A četudi ohranimo odprtost do za nas morda še neznanega in neizkušanega sveta, še vedno ostaja vprašanje, kako ločiti karizmatika od – norega človeka? Da sprejema sporočila od boga oziroma mojstrov modrosti? Hja, morda pa je tak človek preprosto žrtev svojih blodenj in prisluhov ter zrel za psihiatrično ustanovo? Po delu jih spoznamo! Po učinku na ljudi – je ta dobrodejen ali škodljiv? Ali soljudi navdihujejo, jih spodbujajo k pozitivnim spremembam, k samostojnosti – ali pa jih z ustrahovanjem z ‘nevarnimi silami’ navezujejo nase? Ljudje, ki potrebujejo psihiatrično pomoči, velikokrat trpijo za preganjavico, v svetu in soljudeh vidijo samo zlo, svoje prisluhe zamenjujejo za ‘višji glas’, v odnosih z bližnjimi pa imajo velike težave. Predvsem pa so vedno sami sebi v ospredju – ‘jaz!’.
Pleve od zrnja ločimo tudi po življenjskem slogu. Ali gre za značajsko etične ali pa vase zagledane ljudi, ki so lačni pozornosti in finančno grabežljivi? Karizmatiki so ne le magnetični za druge, temveč tudi psihofizično stabilni in trdni ljudje, ne glede na okoliščine. Njihove morebitne napovedi (prerokbe) se uresničujejo. Zdravljenje drugih je uspešno in mnogokrat čudežno. V nasprotnem primeru gre zgolj za zaslepljeno govoričenje o domnevnem stiku ‘z višjo entiteto’.
Ne doktrina, človek je pomemben
Karizmatiki so tudi – nesektaški. Sicer lahko delujejo v okviru neke institucije (na primer cerkvene) ali pa zunaj nje kot svobodnjaki, laiki, alternativci. Vendar vidijo čez plotove formalne institucije in doktrine. In so enako karizmatični – odprti, srčni – za vse ljudi, ne glede na njihov svetovni nazor, raso, nacionalnost, spol … Bolj pomembna od imena in ikone njegove ‘višje sile’ je karizmatiku resnična pomoč človeku. Čudovit primer za to je Mati Tereza.
Prepoznamo jih tudi po kontinuiteti vztrajnega, dolgoletnega karizmatičnega delovanja. Pri čemer so nesebični služitelji – ne delujejo za osebne koristi, ne pehajo se za zaslužkom. Nekateri so tudi dobrotniki – se ukvarjajo z dobrodelnostjo. Včasih jih rad zasleduje rumeni tisk, lačen senzacij, vendar se publicitete otepajo, saj želijo predvsem delati, za kar se čutijo poklicane.
Kaj je tvoja karizma?
Še vse premalo je govora o dobrih novicah – o vsebinah, ki osrečujejo, nam odpirajo srce, nas plemenitijo, nas spodbujajo k dobremu. Tudi o karizmatikih bi bilo vredno več govoriti, pisati, brati – ker je navdihujoče, osrečujoče in zdravilno. Ker nam ljudje s karizmo s svojimi življenji pričajo o tisti življenjski razsežnosti, ki je bodisi zanikana (s strani znanosti) ali pa ujeta v toga prepričanja (s strani cerkvenih institucij) – in vendar dostopna neposredni izkušnji vsakemu človeku odprtega uma in srca.
In nenazadnje, ker nam dajo misliti: čemu pa jaz živim? Kaj je tisto edinstveno, kar imam in lahko dajem? Vsak od nas ima nekaj v sebi, kar je lahko blagoslov za druge. In je zato dobra novica tudi odgovor na življenjsko pomembno vprašanje: kaj je tvoja karizma – tvoj edinstven dar? Bodimo, kar smo, tam, kjer živimo – in tako bomo bogatili skupno življenje – in se tudi sami razcvetali.
Ljudje iščemo srečo v življenju; in smo večinoma prepričani, da biti srečen pomeni predvsem – jemati. Tak recept sreče pa ponujajo karizmatiki: »Božansko Obilje sledi zakonu služenja in radodarnosti. Daj in nato sprejmi. Daj svetu najboljše, kar imaš in najboljše bo prišlo k tebi.« (Jogananda)