Človek je v sodobnem tempu življenja vse bolj odmaknjen od narave, kot da je sam sebi zadosten. Pa vendar se lahko v tistih redkih trenutkih, ko si vzame čas za doživljanje narave, se globoko v njem lahko porodi notranja slutnja ali celo zaznava soutripanja drugačnega življenja, ki ustvarja celovito podobo bivanja. Živost tega utripajočega življenja mnogi poimenujejo devski svet. Mnoge kulture in religije so pripisovale ta bitja naravnih sil, inteligence materije. V preteklosti je človek bolj tesno sodeloval s temi bitji, živel v skladu z njimi. Postopoma pa so civilizacijski dosežki zasukali njegovo pozornost stran od te naravne plati življenja. Tako je pretanjeni dih z naravnimi bitji prekril prah strogo racionalnega pristopa in načina življenja. Pa vendar se človek kot notranje bitje vse bolj zaveda celovitosti življenja, ki se ne omejuje le na zaznavanje preko petih čutil, temveč odpira možnosti za nove poglede na življenje – z zaznavanjem subtilnejših plasti, ki pa so razumu nedostopne.
Ljudsko izročilo, pripovedke, pravljice opisujejo deve varuhe pokrajin. Religiozni viri opisujejo krilate angele, ki prinašajo besedo pomiritve, tudi razodetja. Umetnikom se ta bitja razodevajo kot muze, ki nenehno dajejo navdih, inspiracijo za delo. Mnogi so jih tudi upodabljali.
In kaj pomeni izraz deva? Sam izraz je sanskrtskega izvora (staroindijski sveti jezik) in pomeni blesteče, sijoče, nebeško bitje. V hinduizmu predstavljajo deve celotno nevidno življenje. V krščanstvu lahko najdemo povezavo z angelom, ki nastopa v vlogi božjega sla ali angela varuha. Tomaž Akvinski je zapisal: Bog je prvi, angeli pa so drugi vzrok vidnega sveta.
Deve so bitja, ki gradijo svet, predstavljajo inteligenco materije. Človek dojema svet z razumom, ki sintetizira vtise, jih uredi in opredeli, deve pa naj bi dojemale svet preko čutenja. Tako kot človek nenehno širi stanje zavedanja, poglablja uvid v življenje, tako deva razvija občutenje in notranji sluh za pretanjene vibracije, katerim sledi pri gradnji oblik. Knjiga stihov iz Dzyan (avtorice Helene Petrovne Blavatsky), na primer, govori o devah kot o bleščečih sinovih, ki iz ne-oblike delajo obliko tako, da sledijo duhovnim ukazom. Deve naj bi za razliko od človeka “videle zvoke in slišale barve”. Vsi ti opisi, ki govorijo o naravi dev in človeka, govorijo o komplementarnosti, dopolnjevanju obeh linij razvoja, saj naj bi tudi deve imele svojo evolucijsko pot. Zato si ju lahko predstavljamo kot dve plati istega kovanca, saj tvorita kompleksno celoto in sta tesno prepleteni.
Deve so bitja inteligence, ki oživljajo substanco in tako določajo temeljne pogoje življenja. Njihova ureditev je hierarhična. Tako se deve delijo glede na pretanjeno sposobnost prisluhnjenja impulzom, ki težijo k manifestaciji. Hierarhičnost dev lahko razumemo kot notranjo skladnost oziroma naravno delovanje dev glede na nalogo, ki jo opravljajo. Tako so deve lahko prenašalci besede (impulz posredujejo nižjim devam), graditelji oblik ali njihovi gradniki. Deve omogočajo vez med impulzom, ki postopoma preko teh skupin dev sestopa vse nižje in vse bližje manifestaciji, in nastankom neke oblike.
Notranjemu vidu oziroma subjektivni zaznavi, se lahko deve pokažejo kot večji ali manjši svetlobni vrtinci v obliki spiral.
Obstajajo različne skupine dev, ki na svoj specifičen način kot ljubeča mati skrbijo za življenje. Pogosto opisujejo zdravilne deve ali angele, ki skrbijo za zdravje in pomagajo pri procesu zdravljenja. Mnogi zapisi omenjajo tudi angela varuha, ki svari človeka pred nevarnostmi in ga varuje. So pa tudi deve, ki se ne tičejo le človeka kot posameznika, temveč kot mogočni varuhi skrbijo za cele pokrajine. Obstajala naj bi tudi posebna skupina dev naravnih pojavov – vetra, bliska, groma, strele,… Paracelzus, učenjak iz 16. stoletja, je omenjal deve zraka – silfe, deve vode – nimfe, deve ognja – salamandre in deve zemlje – pritlikavce, gnome.
Pravijo, da lahko z devami vsakdo vzpostavi stik, vendar mora biti na to posebej naravnan. Prvi pogoj je umirjenost fizičnega telesa, duševnosti in razuma. Potrebno je torej doseči stanje notranjega miru, ki utiša siceršnjo pozunanjeno aktivnost. Nato je pomembna srčna naravnava – da smo srčno odprti, iskreni in spoštljivi do dev. Iz srca se začne prelivati notranja magnetičnost in preko nje stkemo vez z devami. Pri tem moramo biti zbrani, jasnih misli in čistega namena, mirni, ne zaletavi, pa tudi ne preveč grabežljivi do izkušnje. Naš razum namreč pogosto hlasta po nenavadnih odkritjih in je nagnjen k temu, da subjektivni vtis omeji v miselno predstavo.
Deve nas pravzaprav učijo pravilne povezave med srcem in razumom, kar pa je tudi pogoj za bolj izpolnjeno in harmonično življenje.
Naj to razmišljanje o devah sklenemo z mislijo, da je življenje morda precej bogatejše, kot se zdi na prvi pogled, če poskušamo nanj zreti tudi kako drugače, kot le s fizičnimi očmi. Lahko se vam razodene nek nov svet, ki je tako daleč, a hkrati tako blizu.
DEVE OGNJA
Ste se kdaj vprašali, zakaj tako radi zremo v ogenj v toplih poletnih večerih, ob kresu? Nekateri pravijo, da nas privlači notranje življenje ognja, katerega žar razplamtevajo bitja, imenovana deve ognja ali salamandri, serafi. Ti predstavljajo esenco ognjenih pojavov in so živa manifestacija ognja. Ta ognjena bitja lahko zaznamo v bližini žarenja, pa naj si bo to plamen sveče, kadila, tabornega ognja, domačega ognjišča ali plavža. Jasnovidnemu očesu se pokažejo kot bitja oranžne, rdeče, rumene ali vijolične barve. Vijejo se okoli ognjenega žara, ga razplamtevajo, dokler je to potrebno, nato pa se tiho umaknejo in čakajo na ponoven impulz. Življenje ognja pa, kot bi bilo sestavljeno iz iskric in trzljajev, ki dajo videz svetlobe in so rezultat dejavnosti ognjenih bitij.
Serafi ali serafini so devska bitja, pogosto opisana kot ognjene krilate živali (npr. kača, zmaj). Beseda seraf je hebrejskega izvora in pomeni goreči. Samo ime v izvirniku že nakazuje lastnosti serafov, kot so, na primer: moč očiščevanja, moč preganjanja teme (v dobesednem in prenesenem pomenu), nenehno se gibajoča kipeča gorečnost… V teh lastnostih je skrita njihova izjemna moč.
Simbolno ogenj predstavlja razsvetljevalni element – kot podaljšek svetlobe. Je pa tudi simbol očiščevanja in prerojevanja s svetlobo, resnico, razumevanjem. Tako kot iz rude v plavžu nastaja plemenita kovina, tako se človek ob prežemanju s subtilnim notranjim ognjem njegovega večnega duhovnega jedra spreminja, preobraža, postaja bolj plemenit.
DEVE VODA
Devsko življenje voda je zelo pestro. Spomnimo se lahko mnogih pravljic o vodnih vilah, morskih deklicah, povodnih možeh. Mnoga ljudstva častijo vodo: potoke, slapove, reke, jezera, studence, izvire. Vodo so doživljali kot živo bitje z magičnimi lastnostmi. Vodnjaki, izviri vode so bili kraji veselja, oaze v puščavah pa središča miru in vitalnosti. Živost voda je že od nekdaj spodbujala prepričanje o njenem skrivnem življenju. Bučanje in šumenje v kraških jamskih jezerih naj bi povzročala skrivnostna nadnaravna bitja, ki so se nekaterim ljudem tudi prikazala. Valvasor omenja, da so povodni možje prebivali v Ljubljanici in se večkrat prikazali ribičem in čolnarjem, ti pa so jih opisovali kot luskasta zelena bitja s plavalno kožico med prsti in z dolgimi algastimi lasmi. Tudi mornarji so pripovedovali o milem petju morskih deklic, ki so jih vabile k sebi.
Sicer pa je voda vir življenja, simbol večnosti. Je sredstvo očiščevanja, preporoda, hkrati pa ima zdravilno in pomlajevalno moč. Povezujemo jo tud
i z nenehno spreminjajočimi se tokovi naših čustev in želja, ki tečejo skozi naša življenja. Včasih so ti tokovi čisti in njihova moč zmerna, včasih pa so to lahko pravi hudourniki, ki ugrabijo našo pozornost in nas zavrtinčijo. Podvodni svet je lahko tudi simbol podzavesti oziroma nezavednega, nepredvidljivega. Stoječa voda izgubi lastnost očiščevanja, kalna voda lahko predstavlja posvetne želje, zmrznjena voda pa izgubi poživljajočo lastnost.
Vode lahko razdvajajo – ločijo pokrajino na dva bregova, ali pa s svojim tokom povezujejo različne pokrajine. Če se srčno uglasimo z devo neke reke, se prek tega stika lahko povežemo z vodovjem celotnega planeta.
Posebno doživetje nam ponuja tudi slap ali kak izvir vode. Lahko nas prevzameta živost in moč slapu in v naše bioenergijsko telo vdahne toliko svežine, da se odpremo in ‘zadihamo s polnimi pljuči’. Občutja, ki jih tak energetski tok vzbudi, so lahko zelo globoka: začutimo lahko polnost in lepoto življenja, povezanost z naravo; v tej mogočnosti se kot milni mehurčki razblinijo skrbi in problemi, zazdijo se majhni in lahko premagljivi.
Skrivno moč slapu so poznali tudi različni misleci in modreci sveta. Pogosto so se ob slapovih posvečali razmišljanju, poglabljanju ali meditiranju, včasih pa so se postavili pod padajočo vodo in se tako energijsko očistili in napolnili.
Zanimivo je, da oblika samega slapu ostaja enaka, čeprav se mnoštvo kapljic, ki oblikujejo slap, nenehno izmenjuje, spreminja. Kapljice vode pritečejo, zablestijo v sončni svetlobi, se razpršijo v globino in nadaljujejo svojo pot in se izlijejo v reko. Če se poglobimo v dinamiko slapu, se nam lahko razodene ena od skrivnosti življenja. Ta, da je življenje nenehen razvoj, nenehno spreminjanje, ki je v službi izražanja neskončnih možnosti, skritega bogastva notranje polnine. V sebi lahko začutimo, kaj pomeni misel grškega filozofa Heraklita, da vse teče in da v isti reki nikoli ne teče ista voda. Tako smo tudi mi v nenehnem toku spreminjanja in rasti, in tako notranje svobodni.
DEVE ZRAKA
Gotovo ste se kdaj čudili umetelnemu vrtinčenju suhega listja v vetru. Ali se morda v mislih zahvalili vetru, ki je odgnal grozeče oblake in vas tako obvaroval pred nevihto. Bajke pripovedujejo, da veter podi pred seboj vešče in coprnice, ki v oblakih delajo točo. Vetrovi naj bi bili možje, ki nosijo dolge plašče, s katerimi letajo in s kriljenjem delajo sapo.
Deve vetra, viharjev, zračnih vrtincev so bitja narave, ki sodijo k devam naravnih pojavov. Mnoga ljudstva verujejo, da je veter velik božji dar in če ga ne bi bilo, bi se od zemlje do neba razpredala pajčevina, ki bi onemogočala svobodno gibanje.
Včasih veter komaj slišno šepeta, drugič spet zamolklo doni. Te glasove so si ljudje razlagali kot čarobno moč demonov. Ena od ljudskih razlag nastanka vetra govori, da se veter porodi, kadar se med seboj pretepajo bitja zraka.
Element zraka je tesno povezan z vetrom, dihom. Predstavlja subtilni vmesni svet med nebom in zemljo. Ne vidimo ga, a vendar je. Zato je zrak pogosto simbol nevidnega duhovnega življenja, lahnosti, svobode. Predstavlja pretanjen duhovni svet. Svet, ki je vzrok pojavnemu, in ki po svoji subtilnosti presega naše zaznave s fizičnimi čutili, a ga je vendarle moč spoznavati.
Ko dihamo, vpijamo moč zraka. Dih oziroma duh je tisti, ki nas oživlja in nam daje življenjsko moč.
DEVE POKRAJIN IN ENERGETSKIH CENTROV
Ste morda kje v naravi začutili poseben mir, spokojnost, harmonijo? Drugje pa v navidez podobnem okolju tesnobo, neprijetnost? Kje je razlog za to? Bitja narave – deve oblikujejo življenje določenega okoliša, dajejo mu specifičen izraz, noto, ki jo občutimo kot prijetno ali neprijetno vzdušje in je izraz mnogoterega in pestrega devskega življenja.
Življenje nekega področja, poleg manjših dev, zaobjema veliki deva, ki je skrbnik in varuh tega področja. Spada k veliki skupini dev, ki ji pravimo varuhi pokrajin in energetskih centrov. Ti deve skrbijo za širšo pokrajino, gozdove, ravnike in vode. V njihovo skupino dev sodijo tudi deve mest, svetišč, domov, pa tudi deve magnetnih in zdravilnih točk, ki ohranjajo in magnetizirajo določena področja na našem planetu. Med njimi so tudi tista, ki naj še ostanejo nedostopna ljudem, zavita v tančico skrivnostnosti.
Zdravilne moči nekega področja nakazujejo na prisotnost zdravilnih dev, ki pomagajo pri pospeševanju procesa ozdravljenja. Nekateri kraji so znani po terapevtski moči zoper revmo, drugi pri očesnih boleznih, ipd. Pogosto zdravilna voda po kemijski analizi nima posebnih elementov, ki bi kakorkoli učinkovali na zdravje, pa vendar so njeni učinki lahko zelo konkretni, včasih celo fascinantni. Zasluga naj bi šla ravno zdravilnim devam.
Na skici je Sveti studenec v St. Brewardu, ki naj bi zdravil bolezni oči. Na pričujoči fotografiji pa je sedmerni vodnjak Sedem izvirov v Bisleyu, Gloucestershire. Nikoli, tudi v času dolgega sušnega obdobja ti izviri niso presahnili. Skrivnost je v devi tega vodnjaka, ki kot mati skrbno ohranja njegovo živost.
ZDRAVILNI DEVE
O rastlinah in njihovem vplivu na zdravje smo že pisali. Tokrat pa bi malo bolj natančno opisali vlogo posebne skupine dev, imenovanih zdravilni angeli.
Dandanes smo priča velikemu številu zdraviteljev, bioenergetikov, terapevtov, ki želijo pomagati človeku, mu olajšati bolečine in odpraviti nadležne bolezni. Marsikdo lahko v sebi odkrije dar zdravljenja, a vendar to ni dovolj. To notranjo moč je potrebno razvijati. Poleg tega je potrebno znanje, da človek ve, kaj počne in kakšen učinek lahko pričakuje. Najpomembnejši pa je nesebičen motiv – čisto srce in odprt um.
Po ezoteričnih virih so pri slehernem zdravljenju, naj se zdravitelj tega zaveda ali ne, prisotni tako imenovani zdravilni angeli. Gre za deve, ki naj bi že s svojo prisotnostjo pomagali pri zdravljenju. Zadržujejo se v bližini zdravilišč in bolnišnic ter navdihujejo zdravitelje pri njihovem delu. Zdravitelj pa se lahko pred samim zdravljenjem zavestno poveže z zdravilnimi devami, jih meditativno naravnan povabi k sodelovanju in tudi tekom zdravljenja ves čas sodeluje z njimi. Tako zdravitelj dela z zelo pretanjenimi energijami, kjer je le čist posrednik, prek katerega se zdravilne energije prevajajo. Hkrati pa z natančnim energijskim delom usmerja zdravilne angele.
Pomembno je, da zdravitelj ugotovi vzrok nastalih težav, ki se kot posledica neravnovesja kažejo v fizičnem telesu. Vzroki so ponavadi precej globlji, kot si radi predstavljamo. Lahko gre za zelo zakoreninjene vzorce čustvovanja, mišljenja, ki so vzrok notranjim napetostim in se sčasoma lahko začnejo zrcaliti na fizično raven. Po nekaterih pričevanjih je zdravitelj, ki lahko vzpostavi stik z zdravilnimi devami, z njihovo pomočjo sposoben odpraviti najglobljo korenino bolezni.
Zdravilni deve ne sodelujejo le pri procesu osnovnega zdravljenja, temveč tudi pri nadaljnih fazah celjenja, obnavljanja ter vitalizacije. V avrično polje človeka dovajajo tisto, kar je potrebno, odvisno pač od faze zdravljenja. Tako se tudi skozi tovrstno
delo kaže nujnost in smiselnost sodelovanja z kraljestvom dev.
SKRIVNOSTNI CVET – ROŽA MOGOTA
Globina življenja se nam razodeva, ko v sebi začnemo prepoznavati notranji ritem, notranji utrip življenja, ko se v nas prebuja žar notranjega sonca. Skrivni nauki govorijo o ognjenem bitju luči in ljubezni, ki navdihuje in spodbuja popotnika na duhovni poti. Imenujejo ga sončni angel.
Gotovo nas je življenje že kdaj presenetilo s kakšno situacijo, problemom ali izzivom, ki mu ne bi bili kos, če ne bi v najbolj kritičnem trenutku “iz neba” potegnili moč in vztrajno iskali rešitev naprej. Ali pa smo pri kakšni pomembni odločitvi prisluhnili “glasu iz notranjosti”, pa čeprav nismo natančno vedeli, kakšne posledice bo ta odločitev prinesla – šele kasneje nam je življenje samo potrdilo, da je bila odločitev prava. Se kdaj za hip ustavimo in pomislimo: kaj nas nenehno žene naprej, v iskanje lastnih potencialov, kaj nas navdihuje?
To je človekov notranji jaz, duša, neumrljivi brat, tihi spremljevalec, ki prebiva v skrivnostnem cvetu. Zelo pogosto omenjajo lotosov cvet z biserom na sredi. Belina lotosa simbolizira čistost, njegovi cvetni lističi pa skrivajo zaklad – srčiko cveta, biser. Ta notranji cvet se postopoma razpira, ko duhovno zorimo. Oživlja in razžareva ga deva – sončni angel. Deva, ki s svojo mogočnostjo pretrese. Deva, ki s svojim ognjenim žarom prekrije drobne skrbi osebnosti in ji pokaže višji namen bivanja. Z izkušnjo njegove globine zremo v svet drugačni.