Kolega mi je zadnjič rekel, da se bodo v ameriških podjetjih kmalu čudili lončku za kavo. »Prosim? O čem govoriš?«
Pa mi razloži, da jim je uporaba plastičnih lončkov za kavo že tako v navadi.
Res smo že tako naravnani na vedno novo (in za enkratno uporabo). Vedno boljše. Vedno več. Starega se nam ne ljubi niti čistiti več. Nimamo časa, da bi vzdrževali stvari, ki bi tako trajale dlje. Ali pa imamo samo preveč stvari, da bi jih imeli čas vzdrževati. Preprosto lažje je staro svar zavreči in kupiti novo. Nova je tudi vedno »boljša«, bolj moderna, zmogljivejša ali bolj sodobnih oblik. No, lahko je tudi retro. Ampak še vedno gre za nov izdelek, ki posnema starega. Pripravljeni smo plačevati za ponaredke starih svari, ki bi jih pogosto lahko zbrskali z babičinega podstrešja, dobro oprali in voila.
Novo nas tudi zasleduje in vabi na vsakem koraku. Mežika nam z reklamnih panojev, če gledamo televizijo, nas vabi med priljubljeno nadaljevanko, prikradlo se je že v kinodvorane, smehlja se nam z mimo-vozečih avtobusov … In mi podležemo. Slej ko prej. Eni večkrat, drugi manjkrat. Potem se nam doma kopičijo gore stvari. Stvari, na katerih se nabira prah (to so t.i. »lovilci prahu«). Stvari, ob katere se spotikamo in ki nam onemogočajo do konca odpreti omaro. Stvari, ki jih bomo »morda nekoč potrebovali« (morda za pusta – nikoli ne veš). Stvari, ki se dolgočasijo na vrhu kuhinjske omare in z leti pridobijo toliko maščobe, da imamo potem res dober razlog, da jih zavržemo. Stvari, ki nudijo dom kakšni gardi mikrobov v pozabljenem kotu omare in pricoprajo tisti znani vonj po zatohlosti, ko jih končno privlečemo na plano (najverjetneje čisto pomotoma, saj smo že pozabili, da jih imamo).
Pri kupovanju vedno novega nam pomagajo tudi proizvajalci, ki izdelujejo vse več izdelkov za enkratno ali le nekajkratno uporabo. To naj bi bilo praktično. Če pogledamo zelo kratkoročno že mogoče. Dolgoročno pa predstavljajo mnogo večji strošek. Za našo denarnico in predvsem za naš planet. Stvari, ki jih zavržemo namreč nekje končajo. Mislimo, da se njihova pot konča, ko jih odvržemo v koš za smeti. Preprosto ne pomislimo več nanje – niso naš problem. Pa so. In tudi naša odgovornost. Če smo kupili stvar, ki se jo kot prvo sploh da reciklirati, če smo jo še odvrgli v pravi koš in če jo bo nekdo zares predelal, je to najboljši scenarij. Če pa je izdelek zašel s te poti na kateri od postaj, se lahko izgubi. Kje? Nekje v naravi. Naravi, ki to ne bo več dolgo, če jo bomo še naprej polnili z nerazgradljivimi odpadki vedno novih želja. In to je naša odgovornost.
Včasih je bil izdelek dober, če je imel dolgo garancijo. Če smo lahko pričakovali, da ga bomo uporabljali vsaj kakšno desetletje. Zanj smo odšteli nekoliko več denarja, a se je nakup vsekakor splačal. Ta miselnost se je nekako izgubila. Lahko danes še pričakujemo, da nam bo npr. mobilni telefon zdržal deset let? Tudi, če nas ne omreži novo, če nas ne premami dobra ponudba, če nam je zares všeč in smo pazili nanj, vseeno ga bomo morali prav kmalu zamenjati. Ker bo preprosto fuč. Tako pač je.
Pri tem nimamo veliko izbire (razen, če se odločimo povrniti se v čas izpred nekaj let, ko je bilo še zelo možno, da prijatelja, s katerim smo želeli govoriti, preprosto »ni doma«). Pri marsikateri drugi stvari pa jo imamo. Izbiro. Izkoristimo jo. Uprimo se »moderni« miselnosti, da je samo novo, moderno in sijoče lahko dobro. Počistimo kotičke omar, podstrešje ali klet in poiščimo še uporabne stvari. Očistimo star toaster, termovko ali skledo za solato. Operimo pozabljeno deko (najverjetneje je po tisoč pranjih še vedno v boljšem stanju od tiste, ki smo jo kupili pred mesecem dni), ki naj spet greje naše noge v zimskih nočeh. Očistimo, predelajmo, olepšajmo stvari, ki so še vedno uporabne. Če jih sami ne potrebujemo, jih podarimo. Nekoga bodo razveselile, nas pa razbremenile. Energija bo lažje zaokrožila po našem domu in prinesla svežino v naše življenje. Tudi za stvari, ki jih bomo obdržali, bomo lažje lepo skrbeli (in vsaj zavedali se bomo, da jih imamo!) – ne bodo pozabljene ležale v zaprašenem kotu in čakale na tisti »vsak slučaj«.