Uvod:
Kaj je odgovornost? Če »odgovornost« izpeljujemo iz besede »odgovor«, bi to pomenilo, da odgovarjamo za naša dejanja, za pečat, ki ga puščamo pri ljudeh, v okolici, v družbi. Komu odgovarjamo? Splošno gledano, odgovarjamo sebi, naravi in nenazadnje celotni družbi. Odgovornost medijev v tem pogledu je ogromna. Mediji s svojimi sporočili in medijskimi zgodbami nenehno ustvarjajo svojevrstno matrico, ki jo ljudje največkrat hitro in skoraj nezavedno vzamemo za edino in resnično »realnost«. {readmor
e}Resnično je to kar piše v časopisih, kar poročajo po radiu, resnično je to, kar prikazujejo televizijske slike. Problem takšnega delovanja je predvsem nekritično sprejemanje medijskih vsebin, ki so lahko daleč od dejanske resnice, kar lepo nakazuje primer iz davnega leta 1938. Takrat je ameriški novinar in igralec George Orson Welles prek radijskih sprejemnikov javnosti predstavil igro Vojna svetov. Igra je bila posneta kot poročilo in je zvenela kot javljanje v živo, s to razliko, da je bila vsebina poročilo o marsovski invaziji na Zemljo. Večina poslušalcev je preslišala začetno obvestilo, da gre za radijsko igro, in verjela, da gre za resnično javljanje v živo. Posledica je bil nenaden paničen strah pred napadom Nezemljanov, mnogi so začeli bežati iz lastnih domov. To je bil eden izmed prvih primerov, ki je nedvoumno pokazal, kako velik vpliv imajo mediji na vsakodnevno življenje ljudi in njihovo dojemanje realnosti. »Množični mediji so torej mesta izrekanja najpomembnejših »resnic« o svetu in o nas samih. Mediji namreč ves čas govorijo o tem, KDO smo in KAJ naj bi bili, kaj moramo postati, da se bomo skladali s podobami, ki so zavezujoče za ta naš čas in skupno globalno vas.« (Košir: 20051)
Stanje medijev:
Če mediji kreirajo našo »realnost«, kakšna potem je ta obstoječa (medijska) realnost? Že običajen pogovor o medijih razkrije, da medijem (na splošno) pripisujemo prej negativni kot pozitivni vpliv na posameznika in družbo. Očitamo jim poplavo informacij, senzacionalizem, bombardiranje z oglasi, prikazovanje negativne slike sveta, polne nasilja, vojn in afer. Skoraj samoumevno nam je postalo, da je v večini medijev (obstajajo tudi določene izjeme in specializirani mediji za določena področja) sledimo »medijskih spektaklom«, šokantnim in neverjetnim novicam, sestradanim zgodbam, blišču, seksu, »instant« resnicam in nasvetom. Kako to, da prevladujoče medijske vsebine niso napolnjene s humanitarnimi zgodbami, opisi medsebojne človeške pomoči, primerov sodelovanja in optimizma? Ali pa opozarjanja na osnovne človekove pravice, primere dobrih družbenih praks, ki rešujejo konkretne izzive ljudi (dostop do hrane, ustreznega nivoja bivanja, zdravstvene pomoči in izobraževanja)? Ali celo vsebin, ki pozivajo in spodbujajo h kritičnem udejstvovanju v javnem življenju? Kako to, da mediji niso primarno usmerjeni k reševanju aktualnih družbenih in okoljskih izzivov? K motivaciji posameznika za delovanje v smeri trajnostnega razvoja in vzpostavljanja ravnovesja na planetu?
Vpliv na medije:
Odgovore na zgoraj našteto lahko iščemo v vprašanju, kako je mogoče vplivati na medije in na njihove vsebine? Na medije je v grobem možno vplivati na dva načina: ali z njimi upravlja politika, tako da posredno ali neposredno vpliva na njihovo delovanje (v slovenskem primeru prek parlamenta, državnega lastništva in neformalnih groženj urednikom) ali pa moč in kritičnost medijev spodjedajo nenehne zamenjave lastnikov, ki jih v večini primerov zanima le dobiček. Pri tem je večina komercialnih medijev sprejela konkurenčni boj za čim večjo gledanost ter tako pričela svoje vsebine pakirati v senzacionalistično embalažo, ki z visokim čustvenim nabojem pritegne večji krog ljudi kot pa resne teme (ljudje si želijo rumenega tiska, torej jim ga dajmo, to je vendar prosti trg). Temu obratu ustreza seveda tudi kakovost novinarstva, ki je danes na izjemno nizki ravni, kot ugotavljajo medijski strokovnjaki (denimo dr. Manca Košir2 in dr. Karmen Erjavec2). »Časi, ko so novinarji odhajali na teren, govorili z ljudmi, si vzeli čas, da bi razumeli, kaj se dogaja, se iztekajo, nadomeščajo jih tiskovne konference, kjer dobijo zapakirane uradne “resnice”, v modi je telefonično novinarstvo…« (Lesničar – Pučko: 2006 3)
Komercialni mediji prav tako niso zainteresirani, da bi nudili prostor izražanja tistim, ki nimajo finančne ali politične moči. Uredniki in novinarji so pozabili, da niso propaganda močnih, ampak naj bi služili javnosti. To pomeni obravnavanje tem, ki zadevajo življenja običajnih ljudi: ali je zrak v mestih dovolj čist, ali v državo uvažamo primerno hrano, je pouk v šolah primeren in konstruktiven? Ob obstoječi (prevladujoči) vsebinski politiki medijev tako določene teme in tudi družbene skupine (predvsem družbeno ogrožene skupine ali manjšine) nimajo dostopa do medijskega prostora, kjer bi izrazile svojo zgodbo in s tem soustvarjale skupno medijsko »realnost«. Ravno današnji medijski »realnosti« pa še kako primanjkuje zgodb, ki bi se človeka dotaknile, ga motivirale, mu predstavile drugačen zorni kot gledanja ter ga usmerile v aktivno družbeno sodelovanje z drugimi. Trenutni družbeni izzivi so veliki (in postajajo vedno večji) zato se v tem pogledu pojavlja vedno večja potreba po »medijski zavesti«, ki bo usmerjena v reševanje teh izzivov.
Svobodni, skupnostni mediji kot spodbujevalec medijske odgovornosti.
Če komercialne medije zanima predvsem dobiček in ne človek, ki ima pravico biti informiran o zanj pomembnih zadevah, to pomeni, da takšni mediji ne morejo biti neodvisni in avtonomni (sledijo namreč logiki kapitala). Neodvisni in avtonomni mediji so tako lahko tisti mediji, ki sami prepoznajo in upoštevajo potrebe človeka (skupnosti), jih prek medija izrazijo in jih poskušajo tudi reševati.
Takšne medije lahko imenujemo skupnostni ali participatorni mediji in jih definiramo kot medijske projekte, ki so neodvisni od tržnega kapitala in nudijo možnost svobodnega medijskega izražanja. Pogosto gre za nevladne in neprofitne organizacije, ki »nastajajo, cirkulirajo in odmevajo s sfero civilne družbe« (kot civilno družbo razumemo organizacije, ki zastopajo javno dobro in javni interes) (Ellie Rennie v Planšak: 20094). Takšni mediji imajo lahko kljub slabšemu finančnemu položaju (v primerjavi s komercialnimi in tudi javnimi mediji niso usmerjeni v ustvarjanje dobička) velik vpliv na družbeni prostor, saj v obstoječi »medijski« realnosti odpirajo zanemarjena vprašanja in jih prinašajo v zavest družbe.
»Medijski glas civilne družbe je bil v letu 2005 zanemarljiv« (Košir: 20051), danes pa se s pomočjo vedno večjega razvoja in dostopnosti informacijsko-komunikacijskih tehnologij že pojavljajo skupnostni mediji, ki soustvarjajo slovensko medijsko »realnost«. Takšen primer je naprimer elektronski/TV medij Studio 12, ki prek svojega video portala objavlja izobraževalno-dokumentarne oddaje iz naslednjih področij: Ekologija, Zdravo Življenje, Medsebojni odnosi, Osebna in duhovna rast, Kultura in umetnost, Človek in družba. Oddaje so pripravljene na podlagi neodvisne uredniške politike, ki predstavlja osnovni steber medija.
Velik potencial in pomen skupnostnih medijev leži v dejstvu, da so mediji tisti, ki oblikujejo okus in povpraševanje ljudi po vsebini in ne obratno. V procesu družbene konstrukcije realnosti ljudem tako postanejo pomembne tiste teme, ki jih mediji predstavljajo kot pomembne, to pa dosežejo že s tem, da jim namenjajo medijski prostor (Malečkar: 2009).
Zavedajoč se tega, skupnostni mediji predstavljajo ključni kanal vključevanja civilne družbe (in njej relevantnih vsebin) v medije. Prek medijske participacije lahko civilna družba vpliva in celo nadzira državno delovanje, kar je za demokratično državo nujno. Temeljni pogoj demokracije je namreč ravno izvajanje nadzora civilne družbe nad delovanjem države. »Mediji pa so ključni instrument takšnega nadzora« (Košir: 20051). Z medijskim pritiskom (z vnosom civilno-družbenih, »alternativnih vsebin« v medijsko shemo) se krepi naravnanost h kritičnemu državljanu (namesto potrošniku) in s tem se pojavljajo nove možnosti za reševanje aktualnih družbenih izzivov, s katerimi se kot družba soočamo.
Sklep:
Mediji so odgovorni, o tem ni dvoma. Vprašanje je le komu? Večina množičnih medijev trenutno služi interesom kapitala, pojavljajo pa se tudi alternative v obliki skupnostnih medijev, ki so usmerjeni v podporo javnosti in civilni družbi. Tovrstni svobodni mediji so pomemben vidik pluralizacije medijev in imajo, ob vedno lažji dostopnosti informacijsko-komunikacijskih tehnologij, dobre možnosti, da postanejo enakopraven medijski kreator naše skupne »realnosti«. Kako priti do tja, pa je seveda ključno vprašanje, za katerega upamo, da si ga bo postavilo čim več medijev in poiskalo tudi odgovor nanj. Novinarski kolega bi na tole vprašanje odgovoril zelo preprosto in sicer: novinar mora biti najprej dober človek, potem pa vse ostalo.
VIRI: 1 Manca Košir (2005): »Čigav glas naj reprezentira javna RTV – Manca Košir«, URL: http://ekorega.net/news.php?a=single&id=455
2 Miro Petek: »Mediji in novinarji med politiko in kapitalom«, Združenje novinarjev in publicistov, (sneto 17.6.2009), URL: http://www.znp.si/index.php/Strokovne-razprave/Mediji-in-novinarji-med-politiko-in-kapitalom.html
3 Tanja Lesničar Pučko (2006): »Počutim se kot Belorusija«, Dnevnik, URL: http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/174796
4 Mojca Planšak (2009): »Participatorni/skupnostni mediji«, URL: http://s12.si/images/stories/participatorni_skupnostni_mediji_Mojca_Plansak.pdf
Mojca Planšak (2005): »Svobodni mediji ali kje so meje politike?« , URL: http://www.cityofwomen.org/2005/sl/coweb/insecurity/svobodni-mediji-ali-kje-so-meje-politike/free-media-or-where-are-the-limits-of-politics
Bar
bara Malečkar (2009): »Gola resnica o medijih«, URL; http://www.mediapsychology.eu/blog-si/2009/03/gola-resnica-o-medijih/