Radi beremo ali poslušamo zgodbe o nenavadnih pojavih, ki jim pravimo čudeži. Zgodovina je polna primerov lebdenja svetnikov ali levitacije, bilokacije, materializacije predmetov in svetega prahu vibhutija (oglejte si prispevek) in podobnih pojavov. Ker gre za pojave, ki glede na sodobno poznavanje narave in zakonitosti fizike sploh ne bi smeli obstajati, imamo lahko celo občutek, da gre za nekaj nadnaravnega. In ravno tu se začne največja moč čudežnih pojavov. Spodbudijo nas, da se začnemo spraševati, se poglabljati, iskati odgovore. Izzovejo naše dojemanje sveta in rahljajo prepričanja, posledično pa odpirajo možnost za rast in razvoj. Nekje v sebi namreč ves čas ohranjamo vedenje, da ima vsak zakaj tudi svoj zato. Odgovori obstajajo, le poznamo jih še ne, saj nam niso znane zakonitosti, po katerih takšni pojavi delujejo. A prav gotovo nam ‘dajo misliti’.
Pa vendar ni nobene potrebe po tem, da bi hrepeneli po čudežih kot spodbujevalcih za rast. V našem vsakdanu je veliko reči, ki smo jih sprejeli kot same po sebi umevne. So pa tako nenavadni, tako presenetljivi, da bi se jim morali bolj resno posvetiti. Kaj je zavest? Kaj čustvo in misel? Kaj je vesolje? Kako je mogoče, da iz majcenega semena nastane ogromno drevo? Pa človek – iz majcenih, skorajda nevidnih celic se razvije kompleksno bitje z vsemi svojimi čutnimi sposobnostmi, s čustvi in z razumom. Pravi čudež. A da je vse skupaj še bolj skrivnostno, je vse našteto zgolj zunanji, pojavni del sveta. Največji čudež je v resnici Življenje samo. Sposobnost bivanja in obstajanja. Sposobnost zavedanja, samozavedanja in spoznavanja. Ali če gremo morda še korak naprej, sposobnost čudenja.
Zato biti živ pomeni biti pripravljen spoznavati in se čuditi. Dokler smo odprti za nove izkušnje in spoznanja, toliko časa rastemo. Ali kot pravi modri rek: »Ne gre za odgovore, ki bi jih morali vedeti. Gre za vprašanja, ki bi si jih morali zastaviti!«