Prazniki so vedno lahko dobra priložnost za razmislek. Ne glede na to, ali v zgodbo, ki je v ozadju, verjameš ali pa ne. Sam doživljam veliko noč predvsem kot simbol vstajenja duha v človeku samem. Možnost, potencial, upanje za prebujanje nečesa dobrega in pomembnega, kar je prikrito pod površino hitrega vsakdana, a je še vedno tam. V človeku samem.
Pozornost je v zadnjih letih precej usmerjena na obliko, izgled, zunanjost. Nič ni narobe s tem, če temu sledi tudi vsebina in kvaliteta. Je pa res, da se posledično to prenaša tudi na dojemanje sočloveka, ko ga sodimo po zunanjosti. Veliko je tečajev in delavnic, kjer se lahko naučiš pravilne uporabe besed in gibov, celo oblačenja. Ampak nič od tega v resnici dolgoročno ne spremeni kvalitete življenja. Trajne spremembe so samo tiste, ki prihajajo od znotraj navzven. Sprememba na površini mora slediti notranjemu impulzu, in ne obratno.
Odtujenost od lastne duhovne narave pomeni biti podvržen prepričanjem in vplivom okolja. Zato je zelo pomembno, koliko si v stiku s seboj in koliko zaupaš sebi, svojemu notranjemu občutku. Če se ne odločaš sam, če ne sprejemaš odgovornosti za svoje življenje, se bodo namesto tebe odločali drugi. Pasivnost pač pomeni biti list v vetru, ki ga nese tja, kamor veter piha.
Praznik velike noči sovpada s pomladjo in z novim začetkom, novim zagonom. Zato ta čas doživljam predvsem kot spodbudo, da bolj prisluhnemo sebi. Sebi na tej najbolj človeški, srčni ravni. Dodaten izziv pa je delovati iz tega. Če bi to znali, bi si bili ljudje mnogo bliže po vrednotah in hrepenenjih, ne glede na to, kateremu kulturnemu, religioznemu ali filozofskemu nazoru pripadamo. In veliko problemov, s katerimi se kot civilizacija soočamo, bi bilo preteklost. Vem, zveni zelo idealistično, a prepričan sem, da bi človekov stik s svojo pristno duhovno naravo napravil svet neprimerno pravičnejši in prijaznejši do vseh bitij, ki tu živimo.