Ali lahko zares slišimo nekoga, če naprej nismo sposobni slišati sami sebe? To je vprašanje, ki sem si ga zastavljal na treningu nenasilne komunikacije, ki sem se ga udeležil pred kratkim. Četudi znamo slišati besede, ki nam jih nekdo govori in jih morda celo povzeti, to še ne pomeni, da smo zares slišali sočlovekovo potrebo, ki se skriva izza njegovih ali njenih besed. Da to lahko slišimo pri drugemu, moramo znati isto najprej slišati pri sebi …
Kaj potrebujem v življenju in tudi v svojih pogovorih? Je to varnost, sprejemanje, spontanost, ljubezen? V kolikor nismo s stiku s svojimi notranjimi potrebami, lahko naše pogovore hitro zanese na polje reagiranja in dokazovanja kdo ima prav. Ko pa uspemo imeti stik s sabo in jasno vemo, kaj nam je pomembno, potem bomo lahko prisluhnili tudi drugim in veliko lažje slišali kaj je pomembno njim. Večkrat se ujamemo v zanko, da večino svoje pozornosti v pogovorih namenjamo bodisi drugim (se “razdajamo”) ali pa izključno uveljavljamo svoj prav.
Ključ je v ravnovesju – biti slišan in slišati. Tako samega sebe kot sogovornika. V tem pristnem stiku lahko na nek začutimo tudi eno izmed ključnih kvalitet življenja – njegovo povezanost … Četudi nas družba že dolga leta uči, da so eni več kot drugi, smo v svojem bistvu enakovredni! Ko to enakovrednost prinesemo v naše pogovore, se bomo začeli tudi poslušati. Prisluhnimo torej sebi, kot eden drugemu …
Se strinjam. V svojem bistvu smo vsi eno in treba je znati prisluhniti … tudi sebi.