Še pred nekaj dnevi smo uživali na toplem soncu, a sedaj nas ohladitve že počasi spominjajo na jesen, ki se vrača, pripravljena, da znova zaživi v vsej svoji čarobni lepoti. Če se ozremo nazaj na ciklični krog leta; pomladi se narava prebuja, oživlja in vsrkava sokove novega življenja, kot da bi želela vse, kar se je zdelo mrtvo, znova roditi in spomniti, da je nekoč že bilo… Nato se v poletnem razcvetu radostno in igrivo odpre, da bi vsrkala kar največ topline sonca in blagoslova prane … se tudi osvežiti in napojiti poletnih neviht. Jesen pa je kot labodji spev, lepa deva, ki se želi še enkrat pokazati v vsej svoji barviti lepoti in podariti Življenju svoje sadove, tiste, ki jih je nekoč že ustvarila, znova in znova … vse dokler nas ponovno ne objameta mir in tišina zime, da bi se lahko vse bitje in žitje zopet vpotegnilo v lastne globine. Ali to cikličnost opazimo tudi v naših življenjih?