Te dni, ko se po praznovanjih Božiča in Novega leta počasi praznijo tudi hladilniki, je bil skok do trgovine nujen. Že od daleč me je pritegnila moška postava, nekoliko nižja, z nekakšno brošuro v rokah. Ponavadi se raznim anketam najraje izognem v velikem loku, a tokrat sem slutila, da ne bo tako. Ko sem se mu dovolj približala, me je mladi mož nagovoril: “Smem?” in pridal: “Tako resni ste, da sem se vas bal ustaviti”. “Kar”, sem ga radovedno ohrabrila, kajti ta mladi mož je skupaj s svojo nevsiljivo prijaznostjo izžareval optimizem in nekakšno radost. “Sem iz komune za pomoč odvisnikom Lautari Onlus. Zanima nas, če podpirate takšen način zdravljenja odvisnikov.” “Seveda podpiram”, sem mu odvrnila in se vpisala na list. “Tudi kraj, iz katerega prihajam …” “O, v vaši župniji smo imeli v decembru predavanje, ste bili tam?” “Nisem”, je bil moj odgovor.
“Bi lahko tudi kaj prispevali?” Brez odlašanja sem odprla denarnico. V njej sem imela dva bankovca po 5 evrov, mu enega izročila, on pa meni potrdilo komune. (Za moje nakupe je zadostovalo tudi preostalih pet)
Pogovor, ki je stekel med nama, je bil prijateljski, sproščen, bilo je, kot da se poznava že od nekdaj in se le nekaj časa nisva videla.
Povedal mi je, da je bil, ko je bil mlajši, zelo priljubljen pri prijateljih, tudi starši so ga imeli radi, nudili so mu vse, kar je želel in tudi v šoli je uspeval brez težav. Bil je pravi vzor za to, kako naj bi mlad človek preživljal svojo mladost. V nekem trenutku pa mu je postalo dolgčas, v ničemer več ni našel veselja in smisla. Prišlo je prvo srečanje z mamili, ki so mu sledila še mnoga. Za domače je bil to šok. Starši so nato poskušali z različnimi ultimati, ki pa niso pomagali, vse dokler ga niso postavili pred vrata. Po enem mesecu utapljanja v opojnih substancah in življenju na cesti se je sam odločil, da tako ne gre več. Ves shujšan se je vrnil k staršem, ki so mu pomagali tako, da so ga vključili v komuno Lautari onlus za pomoč odvisnikom. Član komune je že sedem let in počasi se vrača v svet in v življenje.
Povprašala sem ga, kakšne so možnosti, da zopet zaživi samostojno življenje in se zaposli. Povedal je, da ima možnost za zaposlitev v gostinstvu na Obali; pri tem mu bodo pomagali starši.
Zanimalo me je še naprej: “Kaj pa partnerstvo? Imate prijateljico?” “Imel sem jo, eno leto”, pove, “a ni šlo”, se zasmeje. “Sedaj se moram postaviti na noge, se osamosvojiti, se sam preživljati – to je pomembno”. “Seveda”, mu odgovorim, “potem bo prišla tudi prava.” Oba se zasmejeva. “V komuni bom verjetno še kakšno leto” pravi, “vem, da nikoli več ne smem poizkusiti mamila, saj me bo en sam poizkus vrnil na staro pot … V teh sedmih letih sem spoznal sebe, svojo moč, pa tudi radost, ki jo lahko vidim v ljudeh, pa naj bodo na prvi pogled še tako mrki”.
Pri tem se je ves čas radostno smehljal in najin pogovor se je počasi končal. Povem mu še, da mi je polepšal dan, potem pa se razideva.
Ne vem, kako je mladeniču ime. A življenjska moč, ki jo je izžareval ta mladi človek, mi je dala vedeti, da mu bo uspelo.
Ob tem se sprašujem, kako naj v najtežjih trenutkih življenja izstopimo iz vrtinca, v katerega smo ujeti, pa naj bodo to zasvojenosti, žalost, razočaranost ali apatija, in spoznati, da nam je bivanje v tem telesu vendarle namenilo neko drugo, pomembnejšo nalogo?
»Kako obvladati svoje življenje, ne da življenje obvladuje nas … », se sedaj sprašujem “Imam svobodno voljo?” “Imam in nihče nima toliko moči, da bi mi jo lahko odvzel”.
Vse drugo pa je že zakon vzroka in posledice.