Zadnji teden sem imel možnost preživeti tri dni na gorski sirarni na višini 1655 m. Tišina zavita v 3 m snega, izklopljen mobitel, osnovna elektrika, sušenje drv in prekuhavanje snega na peči. Mrzle noči so grela prsketajoča drva, vroč čaj in kopanje snega. Namen teh dni je bil odklopiti in biti – s sabo, z naravo in umiriti življenjski tempo, ki sem ga vajen v mestnem vrvežu. Že prvi dan me je presenetila izkušnja, kako hitro lahko telo preklopi na naraven ritem dneva. Zbudiš se tik pred sončnim vzhodom, spat greš kmalu po njegovem zahodu. Nekaj povsem naravnega postane, da spremljaš njegove prve jutranje žarke in občuduješ njegove barve ob zatonu. Naravno je da se vrneš k osnovam – zakuriti ogenj, pogreti svoje telo, spremljati vreme in se mu prilagajati, kuhati racionalno in s čim manj energije, opazovati naravo kako živi in se spreminja… svetlikajoč led, ki se spreminja v kapljice, ptice, ki se lovijo po nebu, oblaki, ki potujejo mimo svetle lune.
V takšnem okolju se misli enostavno umirijo, dih poglobi in pozornost preusmeri na sodelovanje z naravo. Prešinilo me je naslednje: naravnega ritma se ne rabimo učiti – je že v nas! Morda moramo samo odklopiti naučene stvari, naše “običajno brbotanje” in se ta ritem zelo naravno in hitro vzpostavi. Ob tem se je sicer pomembno zavedati, da sobivanje z naravo od običajnega človeka zahteva kar nekaj energije. Osnovna skrb za hrano, toploto in higieno ti lahko vzame tudi pol dneva. Dejstvo je da smo se razvadili in so nam naravni ritmi na nek način postali nenaravni …
Kako ohranjati stik z naravni ritmi in se od njih učiti? Zase lahko vidim pot v opuščanju določenih načinov preživljanje prostega časa (npr. za računalnikom) in več časa preprosto fizično preživeti v naravi in v fizičnem življenju samem. Opazovati naravo, človeško dinamiko in si dati možnost, da v naravi in življenju opazim ali začutim novo ali pa celo staro spoznanje o srednji poti. Ko pišem tole “ponovno v dolini”, čutim, kako so moje misli ponovno hitrejše in kako že poskušam delati več stvari hkrati. Izgleda, da naravni ritem resnično najlažje doživimo, ko se fizično odmaknemo od našega vsakdana.
P.S. Pa še ena zanimivost: preživeti par dni brez ogledala v katerem se lahko fizično vidiš in brez kakršnih koli besed in misli o fizičnem izgledu svojega telesa, da doživljanju življenja čisto drugačno dimenzijo. Na zahodu smo namreč navajeni, da sami sebe vidimo praktično vsak dan. Kako bi bilo če se ne bi videli? Kaj bi opazili in opazovali v življenju okrog nas? Kako bi “videli” sebe?