Spomnim se tistega občutka pred davnimi leti … kako preprosto je vse bilo skupaj, počutil sem se povezanega, sproščenega, varnega, stvari so tekle naravno, skoraj brez truda … moje besede so bile razumljene, jaz sem razumel druge, v zraku je bilo prisotno upanje in pristno pričakovanje – vse je bilo na svojem mestu, le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo zgodilo … in kar naenkrat … stvar, za katero je bilo naravno, da se premakne, se ni zgodila. Stvari so šle svojo pot, ne da bi zares vedel zakaj in kako. Sledilo je zapiranje, grajenje osebnih obrambnih zidov, popravljanje sebe in drugih, začelo se je obdobje kako preživeti življenje. Sproščenost, upanje in nasmeh so izginili … leta življenja so tekla in tisti davni občutek povezanosti je tonil v pozabo … še več, potisnil sem ga stran od sebe, ne da bi sploh vedel …
Minila so leta in danes se je ta davni spomin vrnil v mojo zavest. Še vedno so tam vse njegove kvalitete: mir, radost in ljubezen … upanje in navdih za življenje. In zavem se, da te kvalitete vsi že od nekdaj nosimo v sebi, le v “bitkah” življenja smo jih večkrat opustili in jih prenehali negovati. Prenehali smo upati, poslušati, ljubiti, govoriti in ustvarjati iz srca. Ampak v bistvu je ravno tukaj naša največja življenjska moč – ko živimo in ustvarjamo iz svojih najbolj pristnih (že morda pozabljenih kvalitet). Spomni se sebe, svojega navdiha, spomni se, kako je bilo ko si najbolj ljubil, ko si ljudem dal celega sebe. Ko si s tem, kdor si, delal spremembo. Spomni se te pristnosti, radosti in iskrenosti… Spomni se svoje narave in česa vse je zmožno tvoje srce. In takšen pojdi v svet … Razlika, ki jo boš s tem povzročil v svetu, bo ogromna…