Včeraj sem se sladko smejal sam sebi. Vzel sem v roke telefon. Brskal in brskal sem po menijih, a nikakor nisem našel. Sproti sem ugotovil, kako so telefoni super, kakšno dobro grafiko imajo, pa da je tale moja naprava malo zapacana (in sem jo seveda obrisal). Pa še malo brskal … A še vedno nisem našel. Dokler mi ni potegnilo, da bi bilo super, če imam ozaveščeno, kaj v resnici iščem. Potem bom morda res lahko to tudi našel.
Pred časom sem spet srečal znanko ‘J’. V mestu, na ‘poslovnem’ sestanku. Veljala je za predstavnico svobodomiselne nove generacije, ki ji je globalizacija odprla vrata v svet neskončnih priložnosti. Ko sva se srečala pred tremi meseci, je bila ravno na poti na oddaljeni vzhod, kjer je postala del velikega mednarodnega projekta. Žal projekt ni bil to, kar je pričakovala in se je vrnila. V resnici se že nekaj let takole srečujeva. V tem času se je zvrstilo neskončno število nedokončanih projektov, poslovnih sodelovanj, bežnih partnerskih zvez. ‘J’ pa še vedno išče. Nekaj oziroma nekoga, ki ji bo prinesel odgovore in pokazal smer. Pa ne vem, če v resnici še ve, kaj je cilj njenega iskanja. Vse skupaj je postalo način življenja, ki utruja in ne prinaša več pravega veselja, še manj pa izpolnitve. In ko sem malo pobrskal po spominu, ali poznam še kakšnega podobnega iskalca, me je nekoliko zaskrbelo. Kar na nekaj podobnih zgodb sem se spomnil. Saj ni nič narobe, če nenehno menjaš projekte, ali če potuješ po svetu v iskanju idej in poti. Vprašanje je le, koliko časa lahko traja iskanje ter ali te to osrečuje. In seveda, nekoč se boš vprašal, kakšno sled si pustil za sabo.
Potovanje od kraja do kraja, od projekta do projekta v prepričanju, da ti bo nekdo prinesel spoznanje in ti razkril tvojo (!) pot, se v večini primerov izkaže kot nesmiselno. Sam moraš priti do spoznanja. Sam sprejeti ključne odločitve, sam napraviti korake in vztrajati. Skratka, vzeti vajeti v svoje roke. Vse ostalo je lahko samo večja ali manjša opora. Nek stari rek pravi: ‘ko je učenec pripravljen, pride učitelj.’ Pa ne zaradi tega, ker bi nekakšni učitelji hodili s posebno svetilko in iskali učence. Ključ je v učencu. Ko je učenec pripravljen na nove korake, bo okoli sebe videl veliko priložnosti za učenje in nova spoznanja. Zato je zagotovo bolj smiselno preveriti, ali je učenec res pripravljen, kot pa iskati učitelja. Težko nekaj najdeš, če sploh ne veš, kaj iščeš. Težko spreminjaš, če ne veš, kaj novega bi rad vzpostavil. Iskanje se tako v resnici vedno začne in konča pri tebi samem.